Mariborska Opera, ki je ena od štirih enot Slovenskega narodnega gledališča (poleg opere še Drama, Balet in Borštnikovo srečanje), v letošnjem letu praznuje stoletnico. Aprila 1920, dobro leto po prvi dramski predstavi v slovenščini, je bila na mariborskem odru uprizorjena še prva slovenska glasbena premiera. Umetniški vodja Opere je že dobrih sedem let Simon Krečič; v teh letih je na oder mariborske Opere pripeljal plejado vrhunskih umetnikov in se z nekaterimi premierno izvedenimi opernimi deli – med drugim z nepozabnimi Pogovori karmeličank in Wagnerjevo opero Rensko zlato – neizbrisno zapisal v zgodovino mariborskega gledališča. Za praznovanje stoletnice je želel mariborskemu opernemu občinstvu pokloniti nekaj iz bogate dediščine mesta Maribor in njegovih prebivalcev. Po romanu Marpurgi pisateljice Zlate Vokač Medic (prvič je roman izšel leta 1985, letos pa je pri založbi Beletrina izšel ponatis) je libreto za opero napisal tržaški režiser, pisatelj in dramaturg Igor Pison, delo pa je uglasbila skladateljica Nina Šenk. Na nocojšnji premieri (v petek, 2. oktobra), bo solistom, zboru in orkestru dirigiral kar umetniški vodja sam.

Zgodba romana in opere Marpurgi je postavljena v srednji vek, in že v tistem času postavi Maribor v evropski prostor, je v pogovoru za tiskano Družino povedal Simon Krečič: "Opisuje življenje judovske skupnosti, ki je na tem prostoru živela nekje od 12. do 15. stoletja, o čemer pričajo zgodovinski dokumenti, nedavno je Televizija Slovenija predvajala zanimiv dokumentarec o njih. Čeprav roman Zlate Vokač Medic sicer kar veliko prostora nameni tudi drugim lokacijam in temam, ki se ne tičejo toliko Maribora, pa je tržaški režiser in libretist Igor Pison obdobje in osebe spretno strnil v glasbeno zgodbo o človeških značajih, medsebojnih odnosih, ti pa stoletja ostajajo na moč podobni in vedno aktualni."
Marpurgi so skupnost Judov, ki je zgodovinsko izpričano živela v Mariboru okrog tristo let, je v pogovoru pojasnil Krečič in dodal, da so bili zelo lepo vključeni v takratno mariborsko življenje: "Vključevali so se v vsa področja družbe. Bili so povezani z drugimi verujočimi, na primer katoličani so obiskovali njihove obrede, oni pa so prihajali v katoliške cerkve. Ne ve se, zakaj so morali mesto zapustiti, ve pa se, da se je skupnost razselila v Trst, Nemčijo in ZDA. V Mariboru so za njimi še sledi, med drugim sinagoga, ki danes služi za galerijski, koncertni in muzejski prostor; priimek Morpurgo pa je prevzelo nekaj družin in še danes je navzoč, tudi na Tržaškem, kjer imajo celo muzej."



Opero so Mariborčani naročili najmlajši akademikinji, skladateljici Nini Šenk, ki je, kot je v intervjuju v novi tiskani Družini povedal Krečič "moderna skladateljica v najbolj žlahtnem pomenu besede, izjemno uveljavljena tako doma kot v širšem evropskem prostoru. Njena dela izvajajo najpomembnejši evropski orkestri in specializirani ansambli za sodobno glasbo. Sodobna glasbena sredstva zna uporabiti učinkovito, atraktivno." Tako je po besedah Krečiča tudi v operi Marpurgi glasba barvita, opisuje čustva in čustvena stanja junakov in lepo podkrepi zgodbo na odru.
Zakaj so zgodbo iz romana razdelili na dva dela in kdaj bodo uprizorili drugega, zakaj nastaja tako malo novih slovenskih oper in kakšno mesto ima operna ponudba v štajerski prestolnici pa v pogovoru z umetniškim vodejm in dirigentom Simonom Krečičem v novi tiskani Družini.


In kako se je spremenil način ustvarjanja v teatru v tem koronačasu, smo vprašali Simona Krečiča: "Zelo, a pomembno je, da spet ustvarjamo. Bojimo se ponovnega zaprtja …," je povedal: "Držimo se vseh pravil, nosimo maske povsod v hiši, se razkužujemo, upoštevamo vsa navodila. Vendar je za operno in dramsko umetnost na odru kontakt med nastopajočimi nujen, brez tega gledališča ni. Verjamemo, da se bo občinstvo vrnilo v gledališče, prvi odzivi so, kot sem že dejal, lepi. Žal smo v veliki dvorani po novem omejeni na zgolj 300 sedežev od 855 v običajnih razmerah, kar je na robu zdržnosti. A veselje, da lahko delamo naprej, je veliko. Če bomo ljudem vzeli kulturno-duhovne dobrine, jih bomo oropali za najgloblje v njih, po čemer hrepenimo vsi. Koronakriza je čustvenega in občutljivega človeka gotovo spremenila, ga opomnila na nesamoumevnost vseh dobrin, predvsem pa duhovnih in kulturnih. Pomen in poslanstvo Cerkve in kulture, ki sta v vsej zgodovini hodili z roko v roki, je sedaj še bolj jasen in nam nalaga še več dela in odgovornosti kot doslej."