Zakaj je prišlo do tega? Je vera zgolj zasebna stvar, odrinjena iz javnega prostora, ali pa smo kristjani sami izgubili pogum, da se oglasimo ob pomembnih družbenih vprašanjih, ki izpodbijajo temelje naše vere? O tem smo nekaj vprašanj zastavili Martinu Nahtigalu, ki je ob tem opozoril, da svoboda izražanja ne more obstajati, če iz nje izključujemo verske glasove.

Ali imajo danes kristjani v Sloveniji dovolj prostora, da odkrito povedo svoje mnenje? Če ne, kje se vidi, da so potisnjeni v ozadje?

Prostor obstaja, a je ozko odmerjen in z glasnim nadzorom vrat. Kristjane se pogosto tolerira kot folkloro, ne pa kot resnega sogovornika. To se vidi pri temah, ki so povezane z življenjem, šolo in družino: medijski okvir je vnaprej nastavljen, kristjani pa so vabljeni kot »nasprotna stran«, ne kot nosilci argumenta. Katoličani na odgovornih funkcijah so v preteklosti prepogosto izbrali udoben kompromis namesto jasnega stališča. Govoriti o ljubezni do vseh je bila prevečkrat krinka za družbeno naivnost. 

Kaj po vašem največ prispeva k temu, da so kristjani manj slišani – mediji, politika ali splošno razpoloženje? Če se spomnimo, ob osamosvojitvi Slovenije se je zdelo, da bodo kristjani vendarle dobili vidnejši glas v družbi. Vendar se zdi, da se to pričakovanje ni v polnosti uresničilo.

Trije dejavniki delujejo kot ena roka. Mediji ustvarijo normo, politika jo nagradi, družbeno razpoloženje pa se navadi na zmanjšana pričakovanja. Po osamosvojitvi je del elit ohranil kulturni monopol, ki kristjane potrpežljivo prestavlja v preteklost. Rezultat: pluralnost na papirju, filtracija v praksi.

Kadar opustimo jezik argumenta in skupno dobro prepustimo drugim, postanemo udobna manjšina – ne luč, ne sol.

Zakaj – kljub obljubam ob osamosvojitvi – kristjani niso dobili vidnejšega glasu?

Ker obljube niso nadomestilo za infrastrukturo. Kristjani smo prepočasi zgradili lastne medijske, izobraževalne in raziskovalne platforme. Brez njih si gost na tujem prireditvenem prostoru: govoriš lahko le, ko ti dajo mikrofon, in to redko. Poleg tega je treba upoštevati zgodovino. V Sloveniji si še nedolgo nazaj svojo javno vero plačal z oteženim kariernim napredovanjem, javnim šikaniranjem ter celo zaporom. Ta izkušnja je ostala v kosteh marsikoga in se je prenesla na naslednjo generacijo. Vendar prihajajo časi, ko bo potrebno na odgovornost poklicati tudi naše lastne voditelje. Desetletja živimo vsaj v nazivni svobodi, obstaja katoliški kapital, ki bi lahko podpiral družbene projekte. Zakaj ne pride do premikov na področju družbenega? 

Se vam zdi, da se kristjani kdaj sami umaknejo iz javne razprave?

Seveda. Prevečkrat. Iz navade samocenzure, iz strahu pred etiketami in zato, ker zamenjamo vljudnost za molk. Kadar opustimo jezik argumenta in skupno dobro prepustimo drugim, postanemo udobna manjšina – ne luč, ne sol. Pri tem si želim, da bi celostno pristopili k temu. Državljanski krožki po župnijah, usposabljanje v debati in argumentiranju – vse to bi lahko bil del župnijskega življenja in ponudbe. Marsikje je že vendar pomembno, da to postane tudi del celovitega pristopa delovanja. 

V Sloveniji si še nedolgo nazaj svojo javno vero plačal z oteženim kariernim napredovanjem, javnim šikaniranjem ter celo zaporom.

V ZDA denimo ljudje veliko bolj odprto govorijo o veri. Zakaj si Američani to lažje dovolijo in kaj bi se lahko iz tega naučili?

Ameriška kultura priznava, da je vera legitimna javna identiteta, ne zgolj intimna navada. Od njih bi se lahko naučili treh stvari, in sicer jasno povedati, v kaj verjameš; spoštljivo, a brez opravičevanja; in organizirano. Vera, ki se ne prevede v institucije, hitro ostane pri lepih željah.

Ste urednik mesečnika Slovenski čas. Kako vaša ekipa prispeva k slovenski pluralni medijski krajini?

Tako, da delamo tri preproste, a zahtevne reči. Prvič, objavljamo resno analitiko brez politikantskega pudra. Drugič, odpiramo prostor vernim in nevernim, ki znajo argumentirati; prve, da jih bralci lahko spoznajo in se ob njih kaj novega naučijo, druge pa, da se sliši argument nasprotne strani. Kajti samo ob tem, da slišiš argument, s katerim se ne strinjaš, lahko razviješ svoj boljši, bolje sestavljen in zagovarjan argument. 

In tretjič, vzgajamo občinstvo za dolg odstavek, ne za tviter krik. Marsikdo mi reče, da se cel mesec »grize« čez Slovenski čas, da ga prebere (vsaj v večini) in to se mi zdi, da je bistvo. Slovenski čas je v izziv in veseli smo vsakega bralca, ki ga sprejme. Pluralnost ne nastane iz kvot, ampak iz kakovosti in poguma vztrajati pri resnici.