V knjigi so zbrani poslednji zapisi irskega jezuitskega duhovnika Michaela Paula Gallagherja, razmišljanja, čustvovanja in duhovne refleksije, ki jih je beležil po diagnozi raka v zadnjih mesecih pred smrtjo. Kljub psihičnemu in fizičnemu trpljenju zaradi težke bolezni so njegove besede vseskozi prežete z globoko vero, upanjem in hvaležnostjo ter tkejo iskreno in tolažilno pričevanje o soočanju z lastno minljivostjo.

»Knjiga je lahko zelo dobrodošla vsem, ki se znajdejo v podobni situaciji. Globoko sem namreč prepričana, da je človeku veliko laže, če spregovori o svoji bolečini in jo podeli z drugimi. Bolnik sam pripoveduje o sebi, svojih razmišljanjih, občutjih, strahovih. Izredno dragoceno pa se mi zdi, da govori o svoji veri, o svojem odnosu do Boga. Ne tako, kot bi kot katoliški duhovnik moral, ker naj bi se tako od njega pričakovalo, ampak tako, kot se v njem odvija ta odnos ob vsem, kar doživlja.«

(iz spremne besede Metke Klevišar)

Odlomek iz knjige:

Upam si reči, da uživam, ker je Bog ob meni v tem čudnem prostoru. Občasno občutim velikansko svobodo in seveda tudi predajanje drobnim bojaznim. Vsak dan ima svoje svetle plati in sence ter niha med »da« in »ne«. Toda »ne« je vedno šibkejši; sproži ga pomanjkanje moči ali vizije. Vrne se »da«, toda ne kot veselo sprejemanje, temveč kot tiha pripravljenost – »nesamost«.