Škof Jurij Bizjak: Vrlo ženo, kdo jo najde! (Prg 31,10)

Jurij Bizjak, koprski škof

Naša sestra Jožica je dopolnila svoj seznam dobrih del in število svojih dni trpljenja in preizkušenj. Gospod se je v nedeljo, na tiho nedeljo, ozrl na svojo deklo in jo poklical na svojo gostijo, na Jagnjetovo gostijo. Kakor piše apostol Janez: 'Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova in njegove zaročenka se je pripravila in ji je bilo dano, da se je oblekla v svetlo čisto tančico. Tančica so namreč pravična dela svetnikov' (Raz 19,7-8).

Spominjali se je bomo, kakor piše apostol Pavel Timoteju: 'Kot tiste, ki jo priporočajo dobra dela, ki je vzgajala otroke, ki je bila gostoljubna, ki je svetim umivala noge, ki je stiskanim pomagala, ki se je zavzemala za vsako dobro delo' (1 Tim 5,10). Pogovor za revijo Ognjišče je sklenila z besedami, ki jih vsekakor lahko jemljemo tudi kot njeno geslo: 'Mislim, da ni človeka brez stisk. Milost je, če iz teh stisk potegneš nekaj pozitivnega in se iz njih nekaj naučiš. Če to zmoreš, potem lahko opaziš tudi stiske drugih!' 

Jožica Ličen in škof Jurij Bizjak junija 2023 ob podelitvi nagrade sv. Cirila in Metoda. FOTO: Tatjana Splichal

Hermina Radinja: Jožica je živela po evangeliju

Hermina Radinja, namestnica voditeljice Vipavske območne karitas

Septembra 1990 je bila ustanovljena Škofijska karitas Koper. Naslednje leto pa smo se v župniji Šturje v Ajdovščini, na pobudo župnika in kaplana, povezali prostovoljci – laiki v Medžupnijsko karitas.

Gospo Jožico so prav takrat invalidsko upokojili. Večkrat je omenila, da je bila poklicana k služenju v Karitas in je čutila, da lahko in zmore narediti za skupnost še veliko. Seveda so bili začetki skromni in tudi polni neznanja, ampak z neizmerno vztrajnostjo, izobraževanjem in predanostjo dobrodelnosti je ga. Jožica veliko dosegla in pustila neizbrisan pečat v naši KARITAS.

Z navdušenjem sem poslušala njene “komentarje tedna”, ko se je oglašala ob različnih družbenih in političnih situacijah. Vedno je živela po evangeliju, tudi v težkih preizkušnjah in lahko nam je vsem v zgled kot pokončni kristjan.

Jožica, nikoli te ne bomo pozabili, naj ti sveti večna luč!

Preberite tudi: H Gospodu je odšla Jožica Ličen [IN MEMORIAM]

Anamarija Stibilj Šajn: Bila je in ostaja naš in moj blagoslov

Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka in voditeljica kolonije Umetniki za Karitas

Z Jožico Ličen smo pred tremi desetletji skromno, a premišljeno vstopili v svet likovne umetnosti in z mednarodno likovno kolonijo Umetniki za karitas začeli na poseben način povezovati »lepo in dobro«. Že na začetku sem začutila njeno empatijo do sočloveka, njeno vizionarstvo, izjemno predanost in sistematičnost, njeno odločnost in pogum, da začne nekaj novega. Karitativni skrbi za materialne dobrine je s kolonijo dodala poseben potencial, novo, duhovno bogastvo; unikatno, neprecenljivo in presežno. S projektom je podirala bariere in povezovala, odpirala poglede in vzgajala. Ob vseh obveznostih in poslanstvih ji je kolonija še posebej prirasla k srcu. In umetniki iz vseh vetrov so posvojili Jožico, ji zaupali, ji sledili in ji ostali zvesti. Z njeno kleno voditeljsko držo in dragocenimi idejami se je kolonija razvijala, dobila posebno veljavo in se spremenila v gibanje. V vseh teh letih se je tudi med nama stkala dragocena vez. Ob njej se je oblikoval moj čut za dobrodelnost, moja poklicna pot in moje osebno zorenje. Od nje sem se učila življenjskih modrosti, preudarnosti in potrpežljivosti. Jožica je zaznamovala življenje, prostor in čas. Bila je in ostaja naš in moj blagoslov.

Manica Ferenc: Jožica je bila polna energije in novih idej

Manica Ferenc, vodja Galerije Družina

Jožico sem spoznala skozi galerijsko dejavnost. Galerija Družina vsa leta sodeluje s projektom "Umetniki za Karitas", razstave s kolonije na Sinjem vrhu so postale legendarne. Z njimi se začenja galerijska sezona. Zadnja leta je razstava del slovenskega kulturnega praznika in se, na njeno pobudo, začne z mašo v ljubljanski stolnici, kjer se spomnimo živih in pokojnih umetnikov. Na prihodnji se bomo tudi tebe, Jožica.
V srce se mi je zapisala kot temperamentna oseba, polna energije, novih idej. Avgusta lani sva se srečali na Sinjem vrhu, kjer je že dala ime za letošnjo kolonijo, mogoče s slutnjo, da se je ne bo več udeležila. "Ma bu že ... gremo, gremo," je spodbujala, ko so se pojavili kakšni dvomi. Znala je biti hvaležna za vsako pomoč, pozorna, osebna. "Ma kaj ste lejpe danes ..." nam je znala reči ob dogodkih. Jožica, verjamem, da si "lejpa" tam v večnem raju, obkrožena z najlepšim, kjer si deležna večnega plačila za vse dobro, ki si ga naredila. In tega je bilo veliko. Pogrešamo te.

Egon Stopar, sosed: Moji sosedi Jožici v slovo

Na dvorišču hiše Jožice Ličen leta 2022, ko so blagoslovili dvigalo. FOTO: fb Vatican News

Jožico Ličen sem poznal domala celo življenje, saj smo bili sosedje od leta 1977, ko smo se preselili v novo hišo. Naši družini in družine ostalih sosedov smo bili zelo povezani, najprej otroci, ker smo bili praktično ves čas skupaj, pa tudi vsi starši, ki so spremljali in sodelovali v naših neštetih otroških projektih. V tistih letih sem teto Jožico poznal predvsem kot prijetno sosedo, ki je bila ena od naših mam, ki so usmerjale naša otroška in mladostna leta.

Kmalu po osamosvojitvi, ko sem bil v drugem ali tretjem letniku študija, je najino oziroma naše sosedstvo dobilo novo dimenzijo. Zaradi vojne v Bosni so v Ajdovščino začeli prihajati begunci iz teh krajev in v nekdanji vojašnici se je vzpostavil dokaj velik begunski center. Zaradi velikih potreb begunskega centra in lokalnega okolja so teta, od takrat Jožica, moja mama Danica, gospa Hermina in nekaj drugih čudovitih ljudi iz našega okolja vzpostavili ekipo ajdovske Karitas. Jožica je bila glavna organizatorka dela, moja mama je skrbela za stike z dobrotniki iz Italije, Hermina je bila skrbnica begunskega centra, vsi ostali, in bilo nas je kar nekaj, pa smo na tak ali drugačen način sodelovali, pomagali. Jožica pa je bila oseba, vodja, ki je skrbela da je vse teklo tako kot mora. Takrat se je izkazala z vsemi svojimi sposobnosti organizacije in velikokrat tudi improvizacije. In pri tem se ni ustavila. S svojo neverjetno energijo in prodornostjo je sčasoma postala ena od ključnih oseb Slovenske Karitas. Mene je sicer življenjska pot zanesla v druge vode, a najini poti sta ostali vas čas povezani. Ko sva potrebovala eden drugega, je bila potrebna le beseda, le namig.

Zadnji pogovor z Jožico sva skupaj z ženo imela nekaj dni pred poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja. Kljub njeni bolezni je bil pogovor kot vedno izjemno poglobljen in zelo konkreten, na momente prijetno iskriv. Ideja, pogovor, akcija. Tako se bom tudi spominjal moje sosede Jožice, ki zdaj gotovo že ne sedi križem rok in najbrž pri Stvarniku že snuje kakšen nov projekt.