Ljudje niso “prešli na drugo stran zgodovine,” samo odprli so ušesa za konkretna opozorila, poslušali stroko in ugasnili megafon politikantske slepote. Ko je bilo na mizi golo načelno vprašanje, je bilo razmerje nekje 380 tisoč za in 311 tisoč proti. Ko je na mizo padel konkreten, luknjast predlog in je družba ob podpori medicine rekla “ne tako,” se je številčnica obrnila: približno 370 tisoč proti in 320 tisoč za. Če bi kampanja trajala še teden dlje, bi se razlika še povečala. Ne zaradi plakatov, ampak ker realnost ne potrebuje pamfletov, le resnico.

Politične posledice so dvojne. Prvič, vlada je naredila klasično napako samozadostne oblasti. Zanesla se je na ljubezen do voditelja. Verjeli so, da jih bo naklonjenost, ki je premikala volitve, zaščitila tudi v najobčutljivejših sferah. Namesto trdega dela na varovalkah, kadrih in paliativi so izbrali moralno napet ton in staro temo: napad na Katoliško cerkev. To je prva lekcija. Ljubezen je koristna pri svatbi. Pri zakonodaji je škodljiva. Še posebej, če jo zamenjaš za razsodnost.

Drugič, del opozicije je v skušnjavi, da rezultat razume kot lastno zmago. Ni bila. Če želi desna sredina zmagovati na volitvah, bo morala ljudi šele prepričati v dovolj velikem številu. Ne s samoumevnostjo, z delom. Z minimalnim skupnim imenovalcem programskih temeljev, ki bodo ljudem dali vsebino in resnimi kadri, ki jim bodo dali upanje, da bo beseda postala meso . Če iščete zelo praktično sporočilo, ga je dala kampanja sama. Tisto, kar je premaknilo tehtnico, je bila aktivacija stroke in verodostojnih obrazov, ne poziranje na račun teme.

Premik te tehtnice pa je imel tudi na katoliški strani več očetov in mater. Najprej stroka katoliških zdravnikov, ki je nastopila trezno in brez ideoloških robov. Zganili so se ljudje, ki pripadajo različnim političnim opcijam. Vendar zdravniki in medicinske sestre so povedali očitno. Mreža paliativne oskrbe je podhranjena. Organizacijska hrbtenica manjka. Kadri in usposabljanje bi morali biti na vrsti pred vsako novo pravico. Tak glas ima težo, ker prihaja od tistih, ki rešujejo stiske in ne izvajajo smrtonosnih bližnjic.

Druga skupina je nova generacija. Ne mladost kot ornament, temveč mladi kot nosilci pričevanja. Če je treba izpostaviti ime, naj bo to Nejc Povirk in krog okrog njega. Dodam osebno anekdoto, saj Nejca poznam že dolgo. Namreč daleč so časi, ko je s svojo generacijo ljubljanskih škofijcev zmagoval na debatnih turnirjih. Malo zatem, ko je na teh istih tekmovanjih zmagoval Filip Dobranič – srečala sta se ponovno v RTV studiu, vsak na svoji strani. Tudi takšni, obrtniški temelji so del mozaika, v katere bi morali vlagati več. Na vseh ravneh. Kajti ti mladi so pokazali, da se vera in profesionalen javni nastop ne izključujeta. Ravno nasprotno. Dobra komunikacija brez vesti je prazna. Vera brez sposobnosti govoriti z družbo se spremeni v muzejski eksponat. Tokrat sta se ujeli in to na visoki ravni. So upanje tudi za civilnodružbeni parket, ki presega tokratno tematiko.

Tretji člen je drža Cerkve: mirna, dosledna, brez triumfalizma. Sporočilo je bilo zgoščeno in razumljivo. Varovati življenje od spočetja do naravne smrti. Ne kot slogan, temveč kot program, ki se začne z dobro paliativo in se konča z dostojanstveno bližino. Predvsem pa je nagovorila neposrednost ter dobra pripravljenost sporočil ter pristopa. Prijeli so pastirsko palico in z njo opravili svoje delo. Prav veselje je bilo opazovati poenotene duhovnike od nagovorov, spletnih objav, osebnih pričevanj itd. Hvala vam za to. Družba vas je v tej vlogi pogrešala.

Hrbtenico temu naporu je dajala tudi dolga stabilnost Aleša Primca in drugih vztrajnih organizatorjev, ki se ne ustrašijo prvega plazu diskreditacij. Temelj in širina sta se prvič po dolgem času srečala v pravilnem vrstnem redu. Ta presek se je najbolje videl na soočenju na RTV. Naporen format zaradi velikega števila organizatorjev kampanje ampak zgolj slika je spregovorila tisoč besed – vsi možni profili in celotna starostna struktura proti majhni falangi ideologov.

Poraz predlagateljev je dobil najbolj predvidljiv odmev. Napad na katoličane, kot da bi ljudje glasovali o Cerkvi in ne o zakonu. Značilno je, da so previdno zamolčali dejstvo, da so isto izjavo podpisali predstavniki tudi evangeličani in muslimani ter drugi. To se ne prilega narativi. Preprosteje je udarjati po tradicionalni tarči, ker mobilizira lastno bazo in prikrije pomanjkanje samokritike. Kdor je v zadnjih dneh prebral nekaj najglasnejših kolumn, je videl isto matrico: krivi so drugi, najlažje Cerkev, predvsem katoličani. Nič o tem, da je bil zakon slab, priprava površna in da je stroka jasno rekla, da to ne bo šlo.

Ta refleks pa ima vedno manj moči. Kajti uporabljati vero, prepričanja kot zmerljivko ter signal utišanja, je zgolj rep dolge kače prejšnjega sistema. Glavo pa smo ji strli z osamosvojitvijo. Z vsakim letom, ko je menjava generacij očitna, bolj je ta strta glava samo še strašilo, ki je bolj groteskno, kot pa strašljivo. Zato s toliko večjim upanjem zrem v mlado generacijo, ki bo morda dobila priložnost, da v polnosti razpre krila svojih talentov. Če bo pravočasno in dovolj močno podprta.

Od tu naprej je smer jasna in zahtevna. Dostopna paliativa razruši okvir, ki ga gradijo promotorji evtanazije, da nas na koncu čakata le trpljenje ali smrt. Obstaja civilizacijska norma. Lajšanje bolečine. Celovita oskrba. Duhovna in psihološka bližina. Širjenje negovalnih kapacitet. Usposabljanje ekip. Protokoli, ki človeka ne izpustijo iz rok ob prvem spodrsljaju sistema. Tu se bo merila resnična zmaga. Ne v naslovih, temveč v številu postelj, v dosegljivosti ekip, v času do pomoči in v tem, koliko družin ne bo več samo.

Priporočam branje zapisa Bogomirja Štefaniča o tem, kaj je razlika med parolo in resnično življenjsko izkušnjo. In tudi zato je pravično, da zgradimo sistem, ki bo dostopen in ne le za nekatere.

Vlada si je odrezala del zaupanja. Ne zaradi prepričanj, zaradi površnosti. Če bo nadaljevala v slogu moralne nadvlade brez samokritike, bo naslednja kolizija z volivci boleča. Vendar do volitev je še daleč.

Če bo desna sredina mislila, da ji je rezultat odprl avtopilota do volitev, se moti. Treba bo narediti tisto, kar je pokazala kampanja: minimalni skupni imenovalec in nastop skupaj ter enotno. Ta zmaga je bila samo etapa. Zagovorniki evtanazije so novo rundo že napovedali. Iz defenzive je treba preiti v ofenzivo. V demokraciji to pomeni trdno parlamentarno večino, ki se strinja vsaj v temeljih. Naj nas tega cilja ne bo sram četudi bomo »klerikalno nazadnjaški in ruralno zahojeni«, saj je to model, ki je preživel test časa, kot je na X zapisal dr. Žiga Turk. Referendum je kurativni ukrep, volitve so preventivni. Vsi vemo pa, da je preventiva boljša kot kurativa.

Za motrenje na kratko: Sol se mora z zemljo mešati, da jo lahko osoli. In zemlja je lahko osoljena, pa ni sol. Še vedno je vredna naše pozornosti in našega bratstva. Tako kot sol ni namenjena, da sedi na polici v solnici, polna same sebe in brez učinka na okolico. To pomeni, da nedeljski navdih, temelj, vera postane ponedeljkov program za boljšo družbo. Od hospica in župnij do blagajn in zakonodaje. Od lepih besed do operativnih rešitev. V tem se bo pokazalo, kdo je resna javnost in kdo samo igra moralni performans.