Pravzaprav je to že takrat bila delno tudi slovenska zgodba. V slovenskih strokovnih krogih je sicer na prelomu tisočletja prevladovalo večinsko nasprotovanje uzakonjanju evtanazije, kar pa seveda ni pomenilo, da ni bilo mogoče ob nizozemskem primeru srečati različnih pogledov na to strokovno in etično izjemno občutljivo področje.

Ko je bil ob nizozemski uzakonitvi evtanazije povabljen na soočenje na TV Slovenija (pazite: njegov nasprotnik v razpravi je bil tedanji minister za zdravje dr. Dušan Keber!), smo bili priča izjavam dr. Janeza Ruglja, ob katerih so mnogi (z ministrom vred!) le zmajevali z glavo.

Eden izmed nosilcev teh »različnih pogledov« je bil znani psihiater dr. Janez Rugelj. Ko je bil ob nizozemski uzakonitvi evtanazije povabljen na soočenje na TV Slovenija (pazite: njegov nasprotnik v razpravi je bil tedanji minister za zdravje dr. Dušan Keber!), smo bili priča izjavam, ob katerih so mnogi (z ministrom vred!) le zmajevali z glavo.

Za Družino sem takrat navedel dve Rugljevi morda najbolj »grobi« izjavi:

… življenje ima smisel samo, dokler je dostojanstveno in dokler je produktivno. Ko to ni več, ko je človek v breme bližnjim in bolničarkam in tako naprej, ki se z nejevoljo ukvarjajo s skrajno betežnim človekom, ima pravico, da na dostojanstven način odide.

Meni se zdi strašno absurdno, ta prizadevanja za preprečitev evtanazije, ko pa svetovna družba dovoljuje neizmerno uničevanje ljudstev, recimo 800 milijonov ljudi strada, pri nas je 100.000 ljudi brez službe, ker so odveč. In jaz mislim, da bi tudi takšni ljudje, ki so odveč, ki socialno neznosno trpijo, nimajo nobene možnosti učlovečenja, da bi ravno tako imeli možnost, da zaradi pritiska na družbo zahtevajo od družbe, da jim omoči – tistim, ki to želijo – evtanazijo.

Kam lahko pelje takšna miselnost ločevanja življenj na produktivna in neproduktivna, na več in manj vredna, na nepogrešljiva in pogrešljiva …, verjetno ni treba posebej opozarjati. To se je pokazalo tudi slabih 25 let pozneje pri razpravi o uvajanju asistiranega samomora (s kakšnim elementom evtanazije) v slovenski pravni red, kar pa je bilo zavrnjeno na nedeljskem referendumu.

A opozoriti velja na neko zanimivo »vzporednico« z razpravo v letu 2001. Odtlej se je na proevtanazijsko stran prekucnil tedanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber, ki je bil eden najglasnejših podpornikov spodletelega zakona o asistiranem samomoru. Po drugi strani pa je, daleč od oči javnosti, drugačno pot prehodil skrajni vitalist dr. Janez Rugelj. Na to plat zgodbe je te dni opozoril Rugljev nekdanji sodelavec, antropolog, socialni delavec in logoterapevt dr. Jože Ramovš. 

Tudi zase je dr. Rugelj po Ramovševih besedah govoril, da ne bo nikomur v breme. A potem je prišla bolezen.

V pogovoru za spletno in tiskano Domovino je dr. Ramovš orisal dogajanje leta 2008, tik pred Rugljevo smrtjo, ko je bilo jasno, da je spremenil stališče glede evtanazije oz. samomora. Toda to dejstvo o njem skorajda ni bilo znano. Javno je namreč prej dosledno govoril, da če človek živi prenizko, če se ne more uresničevati, potem bi moral – kakor japonski samuraji – narediti harakiri. Tudi zase je Rugelj po Ramovševih besedah govoril, da ne bo nikomur v breme. A potem je prišla bolezen. Ko je zbolel za rakom, dr. Ramovš sicer z njim ni več sodeloval, le tu in tam sta se še naključno srečala. Nekega dne pa ga je kolegica, tudi terapevtka za alkoholizem, vprašala, ali je prejšnji večer gledal na televiziji, kako je tedanji predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek dr. Ruglju podelil najvišje državno odlikovanje in kako sta oba 'na koncu', da niti stati ne moreta več (to je bilo 20. decembra 2007, dva meseca pred Rugljevo smrtjo). Dr. Ramovš je takoj poklical dr. Ruglja in z ženo Ksenijo sta ga nekaj dni za tem obiskala.

Bolečine mu je blažila paliativna zdravstvena oskrba, bližnji pa so ga človeško spremljali ob njegovem poslavljanju s tega sveta.

Dr. Ramovš je tako opisal to srečanje: »Tisti večer sva bila več ur pri njem doma. Njegova žena je zanj izjemno ljubeče skrbela, imel je tudi dobro paliativno zdravstveno oskrbo na domu. Bil pa je na koncu zelo hude oblike raka, tako da zaradi močne protibolečinske terapije večino dneva ni bil zmožen pogovora. Pogovarjala sva kakor četrt stoletja pred tem, ko je bil na višku svojih moči. Tudi smejal se je vmes kakor nekoč. Obdelala sva ves svet in tri vasi okrog njega, kakor pravi srbski pregovor; vključno z življenjem in smrtjo, zamerami in spravami. Malo imam tako lepih izkušenj ob človeku, ki je v najhujšem trpljenju tik pred smrtjo! Moja izkušnja z dr. Rugljem je, da je spremenil svoj nazor o samomorilnem 'harakiriju' in pogumno opravil zadnje življenjske naloge. Pri njem sem bil spet par dni zatem, ko mi je njegova žena sporočila, da umira; z njo, ki je čuteče in dostojanstveno spremljala umirajočega moža, sem preživel del zadnje noči njegovega življenja. Bolečine mu je blažila paliativna zdravstvena oskrba, bližnji pa so ga človeško spremljali ob njegovem poslavljanju s tega sveta.«

Izid nedeljskega referenduma je pokazal, da je tudi pomemben del slovenskega državljanskega telesa ob prepričljivih argumentih zdravništva, pravnih strokovnjakov, civilne družbe, verskih skupnosti in zlasti številnih iskrenih pričevalcih, ki so pripovedovali osebne zgodbe o ohranjanju človekovega dostojanstva do naravne smrti, v zadnjih tednih prehodil Rugljevo pot – pot, ki sta jo očitno omogočila ljubezen svojcev in dobra paliativna oskrba.

 Danes, ne jutri, začnimo delati, moliti, težiti odgovornim ... vsi skupaj, da se paliativa uredi. (duhovnik Damjan Štih)

In to je pot, po kateri mora slovenska družba s skupnimi prizadevanji nadaljevati tudi po referendumski nedelji. Ali ubesedno s spodbudo mojega nekdanjega župnika Damjana Štiha, ki je na Facebooku zapisal: »53 % volivcev, ki so se udeležili referenduma, je povedalo, da je proti ubijanju bolnih in nemočnih, 47 % pa jih je povedalo, da se zelo bojijo trpljenja in umiranja. Kaj jim (nam) je skupno? Vsi smo povedali, da je paliativa pri nas popolnoma zanemarjena. Danes, ne jutri, začnimo delati, moliti, težiti odgovornim ... vsi skupaj, da se paliativa uredi, pa ne bomo več tako usodno razdeljeni in manj prestrašeni.« Drži kot pribito.