V knjigi Odmev doma je Maša K. Marty preučila slovensko skupnost v Švici skozi izbrane vidike njenega glasbenega življenja. Predstavlja razvoj raziskovanja glasbe v migracijskih kontekstih, vlogo glasbe pri oblikovanju identitet v novem okolju ter pomen skupnostnih praks, ki se ob priselitvi oblikujejo okoli glasbenih dejavnosti.

Glasbo kot del migracijskih procesov je avtorica prikazala prek študij primerov v Švici od poznih 60. let 20. stoletja dalje: od nastanka folklornih skupin in rabe glasbe ter plesa kot komunikacijskega orodja v novem prostoru do narodnozabavne glasbe kot simbolnega sredstva za artikulacijo identitete ter njenega prenosa v novo okolje.

Knjiga vključuje tudi pomen ljudskega petja cerkvenih pesmi pri bogoslužju in romanjih slovenske katoliške skupnosti. Poleg tega je avtorica predstavila še izkušnje izbranih glasbenikov in njihove migracijske poti. Zadnja študija primera obravnava medetnične dinamike večkulturnega glasbenega prostora slovenske skupnosti v Švici, zlasti pri potomcih priseljenih v Slovenijo. Ti primeri razkrivajo raznolike integracijske procese, ki vplivajo na spreminjanje glasbene krajine tako v Sloveniji kot med slovenskimi skupnostmi po svetu.

Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig 4. Missa Pastores quidnam vidistis

V četrtem zvezku izbranih del iz Hrenovih kornih knjig so objavili uglasbitev mašnega ordinarija skladatelja Jeana Guyota de Châteleta (ok. 1520–1588), vodilnega glasbenika v Liègeu v sredini 16. stoletja, ki je bil kratek čas dejaven na cesarskem dvoru v Dunaju: Missa Pastores quidnam vidistis. Maša pripada tipu t. i. parodične maše, kar pomeni, da je bil njen temelj glasbeno gradivo že obstoječe večglasne skladbe. Za osnovo svoje maše je Guyot uporabil petglasni motet Pastores quidnam vidistis Jacobusa Clemensa non Papa (ok. 1510/15–1555/56). Guyotova maša je del najzgodnejše plasti repertoarja v Hrenovih kornih knjigah in priča o tem, da so bile v deželah Notranje Avstrije skladbe uglednih mojstrov, nastale približno pol stoletja prej, še vedno cenjene.

Maximilien Robespierre: Pravica do življenja

Pravica do življenja je pojem, ki je poniknil v pozabo z vzponom liberalizma v 19. stoletju. Med najpomembnejšimi zagovorniki pravice do življenja med francosko revolucijo je bil Maximilien Robespierre. Knjižica Pravica do življenja prinaša prevode treh njegovih govorov, v katerih se je dotikal tega vprašanja, in daljši predgovor Tomaža Mastnaka, ki jih postavlja v zgodovinski kontekst. Francoske razprave o pravici do življenja so se vrtele okrog liberalizacije trgovine z žitom. Razsvetljenski ekonomski filozofi, zagovorniki popolne svobode trgovine in neomejene zasebne lastnine oziroma ekonomske moči, so s podporo kraljeve oblasti zanikovali pravico do življenja in zahtevali razgradnjo državnega upravnega sistema, ki jo je zgotavljal; na nasprotni strani so jo branili državni uradniki, parlamenti ter kmečke in mestne množice. Njihovo upiranje liberalizaciji je koreninilo v moralni ekonomiji ljudstva, ki so jo ekonomski filozofi izpodrivali s politično ekonomijo, novo znanostjo upravljanja družbe.

Maximilien Robespierre

Janez Markeš, Načela iz večnih zakonov pravičnosti in razuma, Maximilien Robespierre, Francija, Delo, 21. 7. 2026Alternator 2026: Preživetje človeštva

Posebna tematska številka revije Alternator (uredila jo je Anja Skapin Subanović) prinaša analizo ranljivosti sodobne civilizacije. Šestnajst raziskovalcev z različnih področij je dobilo nalogo, naj brez olepševanj razmišljajo o preživetju človeštva. Rezultat so pronicljivi vpogledi v podnebna, biološka, družbena in tehnološka tveganja. A ker se tako kompleksne in neizprosne teme ne da izraziti samo z besedami, vsak prispevek dopolnjuje še vizualna šok terapija, ki je delo akademske slikarke Milanke Fabjančič. Publikacija zavrača vsakršno iskanje utopične tolažbe.