Po njej je bilo odprtje razstave o liku in delu pokojnega župnika. Pripravil jo je Zvonko Papler, postavljena pa je bila v okviru župnije Radovljica in KD Sotočje. Širšo predstavitev znamenitega duhovnika, redovnika frančiškana, filozofa, pisatelja, pesnika, pisca otroških iger in publicista je podala Alja Štendler, Roman Gašperin je pričeval kot Sekovaničev ministrant, Klemen Bohinc pa je vse povabil na ogled razstave. V mesecu juliju je v cerkvi tudi razstava mašnih plaščev.

 Zapeli so več znanih cerkvenih Sekovaničevih pesmi. FOTO: Jože Potrpin

Nadškof Zore je v pridigi radovljiškemu povojnemu župniku posvetil izbrano misel. »Ko se nocoj spominjamo p. Krizostoma Sekovaniča, kot pater je namreč leta 1945 prišel sem v Radovljico, nam neki temeljni podatki njegovega življenja povedo, da je živel v dramatičnih časih, če milo rečemo. Rojen je bil leta 1895. To je bilo leto ljubljanskega potresa, ko je Ljubljano in okolico prizadel zelo močan potres, porušil ali pa razmajal ogromno stavb. Fotografije iz tistega obdobja kažejo, kako porušena je bila Ljubljana, hkrati pa vidimo, da se na nek način uresničuje to, kar smo slišali v berilu iz preroka Izaija. Tudi v zelo težkih okoliščinah, razmerah Bog daje življenje, Bog kliče k življenju in Bog tudi pomaga živeti, če mu dovolimo.

Nadškof Zore. FOTO: Jože Potrpin

Sem v Radovljico je prišel leta 1945. V času, ko se je govorilo na veliko o svobodi, in hkrati v času, kjer je ta svoboda z neko neverjetno malomarnostjo jemala življenje ljudem, jemala svobodo ljudem, jemala dostojanstvo ljudem, jemala Boga ljudem, če bi se le dalo.

Sem je prišel zaradi tega, ker je manjkalo duhovnikov. Veliko je bilo pregnanih, veliko jih je bilo v tujini, bili so že zaprti ali pa v različnih postopkih. Škof je prosil frančiškanskega provinciala, če mu lahko posodi nekaj redovnikov za to, da bo vsaj za silo poskrbljeno za pastoralo na praznih župnijah. In v Radovljico je takrat prišel p. Krizostom. Svoje nadaljnje življenje, sedemindvajset let posvetil skrbi za duše vernikov v Radovljici. In zgodilo se je tisto, kar se rado zgodi. Sem je prišel kot frančiškan, tu pa je počasi začel živeti kot škofijski duhovnik in zato se je leta 1953 pridružil škofijskim duhovnikom in umrl kot škofijski duhovnik, kot Franc Sekovanič.

 FOTO: Jože Potrpin 

Leta 1972, tisto leto, ko se spet razmere zaostrile, najprej se je vendarle zdelo, da se je začela neka otoplitev v našem družbenem življenju, naših političnih razmerah, tistega leta pa je zopet zavel mraz in začel jemati upanje na boljšo prihodnost, ampak Franc Sekovanič se je spet v tisti zimi preselil v ljubezen nebeškega Očeta, vstopil v življenje, kakršnega lahko podarja samo Oče.«

FOTO: Jože Potrpin

V nadaljevanju je nadškof Zore poudaril nadarjenost, dejavnost in rodovitnost župnika Sekovaniča. Vendar je po nadškofovem mnenju duhovnika potrebno presojati tako, da se ne gre v arhive, knjižnice, ampak med ljudi. V njihove odnose in družine. Tam se vidi duhovnikovo delo. Pozna se, kako je oral, sejal. Kakšno brazdo je vlekel njegov plug in kakšno seme je metal v duše ljudi. »Verjamem, da se marsikdo med vami še danes spomni njegovega oranja in sejanja. Žanjejo tisti, ki so prišli za njim. Tako je v Božjem kraljestvu.« Zbrane je povabil, da pogledajo v resnici vase, da bi mu bili znali biti hvaležni za njegovo duhovništvo med njimi.

FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu nagovora pa je spomnil še, kaj je duhovnikova naloga. Po besedah arškega župnika sv. Janeza Vianeja je to, da ljudem pomaga na poti v nebesa. Kot uči slišana Božja beseda pri maši. In sicer, da vse gledamo in presojamo skozi luč Božje volje, Božje besede, molitve, življenje zakramentov, križ vsakodnevnega življenja, v sprejemanju Jezusovega bremena in jarma, zapovedi ljubezni.

 FOTO: Jože Potrpin

Študiral filozofijo

V oznanilih ljubljanskih frančiškanskih župnij iz leta 2021 piše, da je bil p. Franc sin gostilničarja. Študiral je filozofijo v Rimu in deloval v Novem mestu in Ljubljani, kjer je bil kaplan in župnik pri Marijinem oznanjenju in predaval filozofijo. Najbolj pa je znan kot mladinski pisatelj in pesnik. Urejal je liste Lučka z neba, Luč, Lučka, pisal je pesmi, črtice, povesti, igrice, versko-vzgojne članke, jih objavljal v Vigredi, Orliču, Mladosti, v mesečniku Ave Maria, Ognju, Cvetju, Glasniku Srca Jezusovega, Rasti, Družini in drugih.

FOTO: Jože Potrpin

V reviji Ave Maria je objavljal roman Most nad prepadom. Več njegovih pesmi še danes radi pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Angelci stopajo, Na kamelah jezdijo, Počivaj, milo Detece, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus, Mati usmiljenja idr.). Izdal je 8 knjižic otroških igric in pesniško zbirko Božji smehljaji. – Po drugi svetovni vojni je postal župnik v Radovljici in tam tudi umrl. Iz Radovljice je 20 let upravljal župnijo Lesce.

Še nekaj fotografij v fotogaleriji Jožeta Potrpina.

1/15