V okviru pobude vsak prvi petek v mesecu darujejo maše za žrtve komunističnega nasilja pri nas, ki so v postopku za beatifikacijo. Somaševanje je ta petek vodil upokojeni nadškof dr. Anton Stres, pri maši pa je prepeval Župnijski pevski zbor župnije Ljubljana-Moste pod vodstvom Mije Kregar.

Narte Velikonja je med drugim izdal zbirki humorističnih zgodb Zbiralna leča in Pod drobnogledom. FOTO: Tatjana Splichal

Bogu otroci, domovini sinovi, nikoli hlapci

Romana Bider je v uvodnem nagovoru na začetku maše v imenu pobude Vseposvojitev povedala: “Danes imamo pred seboj navdihujoč zgled Narteja Velikonje, ki je bil za svojo globoko in prav nič skrito krščansko držo pripravljen dati življenje. Takole piše: »Z zločinci, ki so spremenili Finžgarjev stavek: ‘Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!’ v sramotno geslo: ‘Bogu neizprosni sovražniki, v domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev hlapci’; s temi zločinci nimam nič skupaj. Med menoj in njimi je samo smrt. Da, Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!« Posebej je pozdravila tudi njegovi hčerki Meto in Mijo, ki sta bogoslužje spremljali od doma, ter številne potomce in sorodnike, ki so se udeležili bogoslužja.

Zbrane je v imenu pobude Vseposvojitev nagovorila Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Prav poseben pozdrav v onstranstvo pa Narteju pošilja akademik Zorko Simčič, ki je včeraj po telefonu povedal naslednje: “Pravijo, da je človek pogojen s samim seboj in z ljudmi, ki ga obdajajo. Z Nartejem Velikonjo sva bila sourednika Zbornika Zimska pomoč, ki je izšel v Ljubljani leta 1944. Šlo je za publikacijo dobrodelne organizacije za pomoč vojnim beguncem, ki jo je Narte vodil. Milost Božja je, da sem lahko bil njegov sodelavec. Velik človek je bil, ki me je soustvaril. Molim zanj.”

Povsod poznali njegovo vestnost in odgovornost

Narte (Lenart) Velikonja se je rodil leta 1891 v Dolu pri Otlici na Primorskem. V domači družini je prejel trdno krščansko vzgojo, ki je poslej bila temeljna smer njegovega življenja. Kot dijak in študent je imel priložnost prisluhniti ognjevitim govorom Janeza Evangelista Kreka, ob Kreku je zorela njegova socialna misel. Poročil se je z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča, s katero je imel trinajst otrok. Uveljavil se je kot pisatelj, zelo aktivno je sodeloval v skoraj vseh katoliških prosvetnih organizacijah, povsod so poznali njegovo vestnost in odgovornost. Med drugo svetovno vojno se je javno izrekel zopet komunizem in tako imenovano Osvobodilno fronto. V svojih idejno političnih spisih in na radiu je v tem smislu odločno nastopal. Predavanja so delno izšla pod naslovom Malikovanje zločina. 

FOTO: Tatjana Splichal

V pismu Franu Saleškem Finžgarju je zapisal: »Komunisti ne trpe in ne bodo trpeli ob sebi ljudi, ki niso njihovega mnenja. Jaz imam vpogled v to kuhinjo. Likvidirali bodo počasi vse simpatizerje, ki jim bodo neprijetni. Iz vsega tega vidim konec krščanskih socialistov in vseh duhovnikov in tudi drugih, ki danes simpatizirajo z njimi.« Nadaljuje: »Vidim in vem, da komunistu ni za narod, temveč za oblast, ne razumem pa, da marsikdo, ki mu pomaga, tega ne vidi ali noče videti. Komunistu vendar ni za slovenski narod, ne za slovenstvo.«

Sveta maša za slovenske mučence poteka vsak prvi petek v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju. FOTO: Tatjana Splichal

Pogumno in mirno dopolnil svoje pričevanje za resnico

Po drugi svetovni vojni so ga novi komunistični oblastniki že 11. maja 1945 zaprli in 23. junija na prvem procesu zoper »vojne zločince« obtožili delovanja zoper OF. Na procesu je Velikonja odkrito pojasnjeval, da kot katoličan ni mogel sodelovati s komunizmom. Zato se je proti njemu idejno bojeval. Da bi bil videti večji zločinec, so njegovo »obsodbo« povezali z »obsodbo« nekaterih ljudi, s katerimi ni imel nič skupnega. Velikonja si ni delal utvar ter je pogumno in mirno dopolnil svoje pričevanje za resnico. 25. junija 1945 so ga ustrelili na strelišču pod Golovcem. Njegovo truplo so morilci skrili. Vrhovno sodišče RS je šele leta 2015 izdalo odločbo, s katero je odpravilo sodbo komunističnega sodišča, ki je leta 1945 Narteja Velikonjo obsodilo na smrt. Oprostilo ga vseh obtožb, ker je ugotovilo, da dejanja in stanja, zaradi katerih so ga obsodili in umorili, po zakonu niso bila kazniva dejanja.

FOTO: Tatjana Splichal

Žejni resnice

“Dobro in zlo, resnicoljubnost in lažnivost, ljubezen in sovraštvo so nepomirljiva nasprotja,” je v pridigi povedal škof Stres. “Moramo se odločiti za eno ali drugo. Ne moremo služiti dvema gospodoma, ki se izključujeta. Veliko govorimo o tem, kako je potrebno biti širok in vse sprejemati. Ko gre za ljudi, je že res, da ni prav nekoga zavreči, saj se v vsakem prepletata dobro in zlo. Drugače pa je, ko gre za nazore, ideale, vrednote, resnico. Zmote ne moremo ljubiti. Narte Velikonja je zapisal že med prvo svetovno vojno: “Bolj kot lepote smo te dni žejni resnice. Nepreklicne, brezobzirne resnice.” Resnica je edina, ki nas lahko osvobaja.”

Resnica je edina, ki lahko osvobaja, je v pridigi poudaril upokojeni nadškof. FOTO: Tatjana Splichal

V današnjem času smo na laži navajeni tako močno, da pogosto dvomimo o tem, kaj je res, ter ta dvom enačimo s strpnostjo, je opozoril škof: “Povezovati vsesplošni dvom, ki trdi, da nič ni res in je vse dovoljeno, s krepostjo strpnosti, je ena izmed modernih potegavščin, ki jim ne smemo nasesti. To je vedel tudi pisatelj Narte Velikonja. Spričo revolucionarnega nasilja, ki ga je videl prihajati, ni mogel zatiskati oči in molčati, zato je izgubil življenje.”

FOTO: Tatjana Splichal

Nasprotnik nasilja postal njegova žrtev

“Razhajamo se lahko o marsičem in dopuščamo, da imajo drugi drugačna mnenja ter jih spoštujemo,” pravi dr. Anton Stres. “Ne moremo pa dopuščati in še manj spoštovati, ko kdo razglaša sovraštvo in nasilje. Pred nestrpnostjo se mora naša strpnost ustaviti in pred nasiljem se mora ustaviti tudi naša popustljivost. Na osnovi teh resnic nas lik mučenca Narteja Velikonje nagovarja tudi danes. Globoko zakoreninjen v krščanski etiki je imel izjemen čut za pravičnost in željo po izpovedovanju resnice. V svojem življenju, delu in smrti je hotel slediliti svojemu vrhovnemu učitelju Jezusu Kristusu. Na koncu je kot nasprotnik nasilja sam postal njegova žrtev in s tem sledil Jezusu ter mnogim, ki so ravno z nasprotovanjem nasilju izkusili njegov neizprosni srd.”

Med zbranimi je bilo tudi precej sorodnikov in potomcev Narteja Velikonje. FOTO: Tatjana Splichal

Pesem Gregorja Čušina

Ob koncu maše so zbrani prisluhnili recitaciji pesmi Gregorja Čušina, ki v pesniški besedi predstavlja vsakega od slovenskih mučencev pri mašah na pobudo Vseposvojitve. “Ki vstal je brez strahu. Pogumno. / Ki je govoril jasno, glasno. Bistroumno.,” je zapisal in nadaljeval: “Za to, kar je verjel in ljubil, je bil pripravljen umreti.” Pesem se končuje s priprošnjo: “Velikan Narte, Narte Velikonja - prosi za nas!”

Gregor Čušin: Narte Velikonja