Somaševanje bo vodil upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres, pri maši pa bo prepeval Župnijski pevski zbor župnije Ljubljana-Moste pod vodstvom Mije Kregar. Svete maše pripravlja pobuda Vseposvojitev in bodo na trideset zaporednih prvih petkov darovane za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo.

Narte (Lenart) Velikonja se je rodil 8. junija 1891 v Dolu pri Otlici na Primorskem. Po osnovni šoli je opravil gimnazijo v Gorici. Bil je prefekt v goriškem Alojzijevišču in potem tudi prefekt v ljubljanskem Marijanišču. Po maturi je na Dunaju študiral pravo; družil se je s slovenskim študenti in politiki ter sodeloval v visokošolskem društvu Danica. V domači družini je prejel trdno krščansko vzgojo, ki je poslej bila temeljna smer njegovega življenja. Kot dijak in študent je imel priložnost prisluhniti ognjevitim govorom Janeza Evangelista Kreka, ob Kreku je zorela njegova socialna misel. Ko so mu kasneje, med drugo svetovno vojno, zaupali predsedstvo Zimske pomoči za begunce, ga je prav ta socialna misel vodila, da je imel pravi čut za resnično potrebne, ne glede na njihovo prepričanje.

Bogoslužje pa bo mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu prek Gold TV ali TUKAJ.

Povsod so poznali njegovo vestnost in odgovornost

Po prvi svetovni vojni se je zaposlil kot pravni izvedenec pri ljubljanski vladi. Poročil se je z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. Rodilo se jim je trinajst otrok. Uveljavil se je kot pisatelj, zelo aktivno je sodeloval v skoraj vseh katoliških prosvetnih organizacijah, povsod so poznali njegovo vestnost in odgovornost.

Leta 1933 mu je bolezen načela zdravje in mu pustila ohromelost na desni roki in nogi. Med drugo svetovno vojno je opravljal odgovorno službo predsednika Zimske pomoči za begunce. V tem času se je javno izrekel zopet komunizem in tako imenovano Osvobodilno fronto. V svojih idejno političnih spisih in na radiu je v tem smislu odločno nastopal. Predavanja so delno izšla pod naslovom Malikovanje zločina.

Mene najbolj razjezi, da jim očitajo, da so izdajali

»Sicer pa je bil Velikonja v svojih pogledih na komunizem ter na revolucijo jasen in odločen,« je leta 2020 v rubriki Slovenski mučenci 20. stoletja o Velikonji zapisal p. Metod Benedik. Pozimi 1943–1944 je napisal zelo obširno pismo pisatelju Franu Saleškemu Finžgarju, ki je kot upokojen župnik deloval v Trnovem v Ljubljani; z njim je namreč Velikonja veliko sodeloval pri literarnem mesečniku Dom in svet. Spomnil je, kako so komunisti začeli z nasiljem; ubili so nekaj študentov, na primer Jaroslava Kiklja in Janeza Pavčiča, oba že spomladi 1942. Potem je zapisal: »Nato je bil ustreljen Ehrlich, nato so bili od vaških delomrznežev ustreljeni župnik Komljanec in ostala duhovščina. Mene najbolj razjezi, da jim očitajo, da so izdajali.«

Ubili bodo počasi vse, ki jim bodo neprijetni

In v nadaljevanju je Velikonja razmišljal: »Komunisti ne trpe in ne bodo trpeli ob sebi ljudi, ki niso njihovega mnenja. Jaz imam vpogled v to kuhinjo. Likvidirali bodo počasi vse simpatizerje, ki jim bodo neprijetni. Iz vsega tega vidim konec krščanskih socialistov in vseh duhovnikov in tudi drugih, ki danes simpatizirajo z njimi.«

In še naprej njegova misel: »Vidim in vem, da komunistu ni za narod, temveč za oblast, ne razumem pa, da marsikdo, ki mu pomaga, tega ne vidi ali noče videti. Komunistu vendar ni za slovenski narod, ne za slovenstvo.«

Tako torej Narte Velikonja. To njegovo prepričanje je kasneje dobilo natančno potrdilo v vsej dejavnosti komunistov, ko so bili na Slovenskem na oblasti, in njihovih naslednikov vse do danes.

Pogumno in mirno dopolnil svoje pričevanje za resnico

Po drugi svetovni vojni so ga novi komunistični oblastniki že 11. maja 1945 zaprli in 23. junija na prvem procesu zoper »vojne zločince« obtožili delovanja zoper OF (to je bila sopomenka, pod katero so se skrivali komunisti). Očitali so mu, da je bil kot književnik, politik in urednik v službi zasedbenih sil in eden najvišjih idejnih voditeljev »slovenskega fašizma«; tako so o njem namreč leta 1945 pisali v Slovenskem poročevalcu.

Na procesu je Velikonja odkrito pojasnjeval, da kot katoličan ni mogel sodelovati s komunizmom. Zato se je proti njemu idejno bojeval. Da bi bil videti večji zločinec, so njegovo »obsodbo« povezali z »obsodbo« nekaterih ljudi, s katerimi ni imel nič skupnega. Velikonja si ni delal utvar ter je pogumno in mirno dopolnil svoje pričevanje za resnico. »Obsodili« so ga na smrt, na trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo imovine. »Obsodbo« je vojaško sodišče potrdilo in naslednji dan, 25. junija 1945, so ga ustrelili na strelišču pod Golovcem. Njegovo truplo so morilci skrili.

Vrhovno sodišče RS je šele leta 2015 izdalo odločbo, s katero je odpravilo sodbo komunističnega sodišča, ki je leta 1945 Narteja Velikonjo »obsodilo« na smrt. Oprostilo ga vseh obtožb, ker je ugotovilo, da dejanja in stanja, zaradi katerih so ga »obsodili in umorili, po zakonu niso bila kazniva dejanja.

Oboje: vero in ljubezen do bližnjega je živel

Besede imajo svojo težo, če trden mož zapiše o svojem očetu takole: »Moj oče je bil resnično mož trdne vere. Iz te je izhajala njegova ljubezen do bližnjega, da si je prizadeval pomagati, kjer se je dalo. Oboje: vero in ljubezen do bližnjega je živel. In moje prepričanje je, da je mučenec, da je umrl mučeniške smrti. Ko je bil na čelu Zimske pomoči, je tem bolj skrbel za reveže kot za nas, za svojo družino.«