Nadškof Stanislav Zore je v nagovoru dejal, kako je 26. decembra 1990, ob razglasitvi izidov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti države Slovenije, zasvetila luč svobode ter demokracije tudi za našo državo. »Takrat sem občudoval in še danes občudujem trezno preudarnost ljudi, ki so imeli vizijo in to vizijo predstavili našim ljudem. In ljudje so to vizijo sprejeli za svojo. Slovensko samostojnost so sprejeli za svojo in to glasno povedali. V narodnih nošah in z zastavami so prišli na volišča in v ogromni večini na zastavljeno vprašanje: 'Ali naj Slovenija postane svobodna in neodvisna država' odgovorili z Da.

Država je najbolj zgovoren muzej osamosvojitve

Zdi se mu, da bi štiriintrideset let naše države lahko razporedili ob pridigarjeve čase. »Tudi v državi Sloveniji so se menjavali čas zidanja in podiranja, čas ustanavljanja in čas ukinjanja, čas dajanja nekaterim in čas jemanja drugim, čas govorjenja o spomenikih in čas ukinjanja spominskih dni, čas utišanega žalovanja in čas veseljaškega smejanja. In še toliko drugega.«

In kje smo danes? »Danes smo najprej praznični. Kajti samostojnosti in neodvisnosti naše države nihče ne more ukiniti. Lahko ukinjajo ustanove in spominske dneve, a največji spomenik samostojnosti in neodvisnosti naše države, s tem pa tudi vsem tistim, ki so v politiki, gospodarstvu, pa tudi v uporu z orožjem osamosvojili našo državo, je prav ta država kot taka. Samostojna in neodvisna Slovenija je največji spomenik naše osamosvojitve in ista država je najbolj zgovoren muzej osamosvojitve.«

Mašo za domovino je daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. FOTO: Ivo Žajdela

Raj se je spremenil v bojno polje

Moramo pa za to samostojno in neodvisno državo skrbeti, je spomnil nadškof. »V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog, ko je ustvaril svet, vanj postavil človeka in mu zaupal skrb za ta svet. A človek je kaj hitro preslišal naročilo o odgovornosti in je začel iz tega vrta trgati po svojih željah in po svojem okusu. In zaradi tega se je raj začel spreminjati v prostor strahu pred Bogom, v prostor tekmovanja z drugimi ljudmi in prostor nezaupanja in medsebojnega obtoževanja. Skratka, raj se je spremenil v bojno polje, če uporabim nekoliko močno besedo.«

Pravica z različnimi vatli in pravičnost z različnimi utežmi

Dodal je, da tudi mi moramo za našo državo skrbeti z odgovornostjo. »V prvem berilu nam je Izaija spregovoril o puščavi, ki je postala sadovnjak. A da bo ta sadovnjak ostal sadovnjak, mora v njem stanovati pravica in prebivati pravičnost. Za koga? Za vse. Brezpogojno za vse. Takoj ko se začne pravica meriti z različnimi vatli in pravičnost odmerjati z različnimi utežmi, ostane samo še govorjenje o pravici in o pravičnosti, pravice in pravičnosti pa v resnici ni več. Če je ni za vse in če ni za vse enaka, potem je ni. Pa naj se različne ustanove na ves glas sklicujejo na pravno državo in na vladavino prava, vse to ostanejo prazne puhlice, ki so namenjene ustvarjanju prividov, resnica pa je daleč od tega.

FOTO: Ivo Žajdela

Ljudje so naveličani življenja brez smisla in prihodnosti

Nadškof Zore je povzel besede milanskega nadškofa Maria Delpinija, ki jih je povedal mestu ob praznovanju sv. Ambroža. »Spregovoril je o utrujenosti ljudi. Dejal je: ljudje niso utrujeni od življenja, saj je življenje Božji dar. Naveličani so življenja brez smisla in prihodnosti, ki ne daje upanja. Ljudje niso utrujeni od dela in njegovih naporov. Utrujeni so od dela, ki ne zadošča za preživetje, utrujeni so od birokracije, od obsedenosti z nadzorom, ki vsakega državljana obravnava kot nekoga, ki ga je treba nadzorovati, namesto kot osebo, ki je odgovorna za skupno dobro. Ljudje niso utrujeni od življenja v družini, saj je družina prva vrednota, najbolj potrebna za življenje družbe in Cerkve. Utrujeni so zaradi ozračja brez upanja, ki zastruplja misli, sanje, čustva, zaradi česar si veliko mladih ne želi življenja.«

FOTO: Ivo Žajdela

Ljudje so naveličani opravljanja, ki diskreditira ljudi

»Ljudje niso naveličani uprave in javnih služb, saj vedo, da je skupno življenje potrebno urejati, zanj skrbeti in ga organizirati. Naveličani pa so politike, ki je zaporedje prepirov in kratkovidnega upravljanja javnih zadev. Utrujeni so od javnih služb, ki jih silijo k uporabi zasebnih storitev, upravljanja, ki ne zna ovrednotiti pobud za izobraževanje, oskrbo, gradnjo in zdravstvo. Naveličani so opravljanja, ki diskreditira ljudi. Ljudje niso naveličani dobrega obveščanja, naveličani po so obveščanja, ki pobira smeti življenja in jih prikazuje, kot bi to bilo življenje, utrujeni so od novic, ki povečujejo zlo in se ne menijo za dobro.

Nadškof meni, da je nadškof Delpini v te besede zajel ne samo Milano in njegove ljudi, pa tudi administracijo in politiko, ki naj za te ljudi skrbi. »Na vsak način jih moramo slišati tudi mi, naša uprava in naša politika, da bomo tudi po njih spodbujeni začeli skrbeti za skupno dobro, kar pomeni za dobro vsakega človeka.« Nadškofov nagovor.

Besedilo v wordu: pridiga nadškofa Stanislava Zoreta

1/4