V pogovoru za vatikanski časnik 'L'Osservatore Romano' je osebni zdravnik papeža Benedikta XVI. obudil spomin na več kot trideset let služenja vrhovnim poglavarjem katoliške Cerkve. Nekdaj osebni zdravnik Janeza Pavla II. svoje strokovno znanje in izkušnje še naprej nudi tudi njegovemu nasledniku, Benediktu XVI., ta odgovorna služba pa mu je bila 'napovedana' že na samem začetku njegove poklicne poti.

Mario Ponzi, časnikar vatikanskega dnevnika, se je za sobotno izdajo omenjenega časnika pogovarjal z dr. Patriziem Polisco, direktorjem Vatikanske zdravstvene službe in papeževim osebnim zdravnikom. Dr. Polisca je na čelu papeževih zdravstvenih 'skrbnikov' že od leta 2009, prejšnji mesec pa je bil imenovan tudi za direktorja Vatikanskega notranjega zdravstvenega oddelka.

Italijanski zdravnik se v pogovoru spominja svojih skromnih začetkov, ko je v začetku sedemdesetih let kot mlad zdravnik delal v Rimu. Prav posebej mu je v spominu ostalo delo v skupnosti španskih redovnic. Mati prednica mu je tedaj nenehno ponavljala, da bo nekega dne postal še papežev osebni zdravnik.

Leta 1987 se je to tudi zgodilo, ko je tedanji papežev zdravnik dr. Renato Buzzonetti dr. Polisco izbral za izmensko delo v papeževi letni rezidenci Castel Gandolfo. Ne dolgo zatem je dr. Polisca osebno spoznal papeža Janeza Pavla II., kar mu je po besedah španske redovnice, ki je bila izrekla 'preroške besede', povzročilo pravo kurjo polt.

Leta 1994 je bil nato dr. Polisca povabljen v Vatikan, kjer je prevzel položaj zdravstvenega uradnika Vatikanske medicinske službe, s čimer je bil izredno zadovoljen, saj si ni nikoli niti predstavljal, da bo kdaj v življenju opravljal tovrstno delo. Kot pravi sam, ni nikoli gojil kakšnih posebnih želja v povezavi s svojo poklicno potjo in vse, kar se mu je dogajalo, se mu je zdelo, da sledi ‘nekemu drugemu načrtu’. Ta načrt vsekakor ni bil njegov, pojasnjuje, čeprav mu je bil izredno všeč in ga je nenehno razveseljeval ter mu vlival nove volje do dela.

Na povabilo dr. Buzzonettija se je začel udeleževati daljših papeževih potovanj. Kot pravi sam, se še vedno do zadnje podrobnosti spominja prvega potovanja, na katerega je spremljal papeža Janeza Pavla II., leta 1997 na Kubo. Nanj je največji vtis napravila ‘magnetna sila, s katero je papež pritegoval množice’. Med nepozabne spomine dr. Polisca uvršča tudi mašo na prizorišču Jezusove zadnje večerje med papeževim obiskom v Sveti deželi leta 2000.

Njegovi spomini pa hranijo tudi pomembne trenutke iz zadnjih dni življenja Janeza Pavla II., ko je skrbel za umirajočega papeža, ter dežurstvo v času konklav, med katerimi je bil za novega Petrovega naslednika izbran kardinal Ratzinger.

Ko je bil dr. Polisca leta 2009 imenovan za osebnega papeževega zdravnika, se je zopet spomnil besed matere prednice iz španskega samostana v Rimu. Te dni se ugledni zdravnik izobražuje na področju svoje specializacije kot srčni kirurg na univerzitetni kliniki Tor Vergata v Rimu. Kadar koli najde čas, posebej ob koncih tedna, zavzeto študira in pridobiva nova znanja.

Z mislijo na zahtevnost svojega poklicnega položaja je za časnik ‘L’Osservatore Romano’ povedal, da si svojega življenja ne bi znal predstavljati ‘brez obveznosti do papeža in do Cerkve.’ Vendar, pravi, to obveznost doživlja kot srečo, ki jo deli tudi s svojo družino.