Peti Nikodemov večer v Ljubljani je nosil naslov Medij te lahko naredi ali uniči. Nazačetku večera so z nekajminutnimi govori nastopili štirje gostje: novinar inurednik slovenskega blogerskega časopisa Drugi svet Rok Čakš, zamejski kulturnik in urednik tamkajšnjega časopisa Noviglas Jurij Paljk, kolumnist inpolitični komentator Dejan Steinbuchter pronicljiva novinarka Ana Jud.

Rok Čakš je povedal, da mediji v demokratični družbiposedujejo monopol nad interpretacijo resnice. Dejan Steinbuch je šel še korakdlje: ne le, da mediji resnico interpretirajo, pač pa jo tudi ustvarjajo. Čakšje nadalje izpostavil, da so mediji najmočnejše orodje manipulacije z ljudmi.Svojo trditev je podkrepil z nekaj nazornimi primeri manipulativnega poročanjav slovenskih medijih. Pri tem se ni osredotočil izključno na t. i. leve medije,je pa poudaril, da je v njih gotovo več manipulacij že zato, ker ima političnalevica nadzor nad približno tremi četrtinami medijskega prostora.

Jurij Paljk se je dotaknil naslova letošnjih Nikodemovihvečerov: Pojdite na obrobje. Ta papežev poziv na nek način živi v vsakdanu, sajdeluje na manjšinskem območju. Kot je poudaril, je njihov tednik Novi glasnamenjen manjšini v manjšini, saj ga berejo predvsem »tisti zamejski Slovenci,ki hodijo k maši.« Pisci tega časopisa morajo biti zavezani krščanskemu etosu.Dejan Steinbuch pa je poudaril, da bi temeljnim krščanskim vrednotam moralislediti pravzaprav vsi mediji, ki dajo kaj na svojo podobo, saj na tehvrednotah temelji cela Evropa. Žal pa naši prevladujoči mediji po njegovemmnenju padejo že na izpitu iz spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. Paljkje papežev poziv, naj gremo na obrobje, povezal z drugo zahtevo, ki joduhovnikom, posredno pa tudi vsem nam, kristjanom, nalaga papež Frančišek insicer, da moramo dišati po ovcah. »In vsak, ki je kdaj kaj delal na kmetiji,ve, da ovce ne dišijo, ampak smrdijo,« je še dodal. Čeprav je zavezanslovenstvu, se mu zaradi odnosa domovine do zamejcev včasih zdi, da, kot se jeslikovito izrazil, Ljubljana ne vidi niti do vrhniškega klanca, kaj šele čezmejo. Čeprav se strinja, da obrobje, kamor nas pošilja papež, lahko smrdi,morda v središču smrdi še bolj, je zaključil.

Steinbuch je svoj nastop začel z vprašanjem, ali so medijinamenjeni bralcem oz. gledalcem, ali morda komu drugemu. Namesto odgovora jesledilo novo retorično vprašanje: »Kaj je pri nas narobe, da se mediji bojijopolitikov, ne pa politiki medijev?« Tudi Ana Jud je prepričana, da še vednomnogi novinarji verjamejo, da morajo služiti politikom (poimenovala jih je:»prostovoljna ponižna služničad«). Steinbucha moti tudi, da se sodobnonovinarstvo utaplja v antiintelektualizem, torej da ni pomembno, ali so noviceplehke, neverodostojne ali celo bizarne, bistveno je, da se prodajajo. Kotenega izmed vzrokov, zakaj je v Sloveniji neodvisnih medijev le za vzorec, jeizpostavil moč medijev, po kateri hlepijo različni (politični in gospodarski)lobiji: »Medijska industrija je močnejša od vojaške.

Ana Jud je bila, kot je zanjo tudi sicer značilno, precejneposredna. Predstavila je nekaj konkretnih primerov cenzure, ki je je biladeležna sama, ali pa kdo od njenih novinarskih kolegov. Neki »zgodbi zanaslovnico« se je npr. morala odpovedati zgolj zato, ker je bila po oceninadrejenega premlada, da bi jo predstavila. Omenjala je tudi številne zunanjevplive na novinarje in zatrdila, da razen novinarja in urednika o objavi člankane bi smel odločati prav nihče. Žal pa je realnost po njenem mnenju drugačna,saj meni, da je veliko pisanja po naročilu oz. v zameno za plačilo. Tudi na tempodročju je postregla s konkretnim primerom. Dejan Steinbuch sicer z grožnjamini imel veliko opravka, prav tako, je poudaril, pri nas primerov fizičnega obračunavanjaz novinarji (z izjemo primera Mira Petka) ni bilo, priznava pa ekonomskepritiske (grožnje z izgubo službe ipd.). Za razliko od Steinbucha pa se je zgrožnjami že večkrat moral spopadati Jurij Paljk. Verjetno bi bilo drugače, čebi se sledil zgledu nekaterih novinarskih kolegov, ki na dolgoletni novinarskipoti prav nikoli niso imeli težav z nikomer, vendar so za to morali plačaticeno močne samocenzure: »Nikoli ne napišejo niti vejice v nasprotju s tem, karse od njih pričakuje.«

Rok Čakš je na eno od vprašanj, ki jih je občinstvozastavilo prek moderatorja Sebastjana Magdiča odgovoril, da problem ni premalo,temveč preveč informacij. Zato je tako zelo pomembno, da znamo izbirati medije,ki so verodostojni. Ob koncu je naštel nekaj medijev, ki so po njegovem mnenjuneodvisni, vendar ga je Ana Jud dopolnila, da imajo tudi ti na videz neodvisnimediji svoje ozadje.

Čeprav smo slišali veliko kritičnega na račun stanja vslovenskem medijskem prostoru, so gostje vendarle izpostavili tudi nekajsvetlih točk, npr. vse več razmeroma kakovostnih mnenjskih portalov na spletu.Da večer ni izzvenel še bolj pozitivno pa je krivo tudi zelo majhno številomladih v sicer razmeroma dobro zasedeni dvorani teološke fakultete. A to je žestalnica Nikodemovih večerov …