Vodstvo Slovenskega narodnega gledališča Maribor je z izbiro datuma premierne uprizoritve tragične opere Pogovori karmeličank spet pokazalo, da sledi tudi utripu vesoljne Cerkve in da se v svoji hiši ne brani duhovnih vsebin. Čeprav je verjetno le malokdo od obiskovalcev v dvorani vedel, da je premiera na predvečer 500. rojstnega dneva sv. Terezije Avilske, soustanoviteljice reda karmeličank, evangeljskega sporočila opere ni mogel spregledati nihče. Karmeličanke so sicer odmaknjene od našega vsakodnevnega življenja, toda opera pokaže, kako blizu so zunanjemu svetu po svojem občutju, po viharjih v človeškem srcu, strahu pred smrtjo, zaupanju v božjo bližino in upanju na večno življenje. Triurna predstava z izjemno glasbo francoskega skladatelja Francisa Poulenca in besedilom dramatika Georgea Bernanosa je lahko za gledalca prava kratka »duhovna obnova« - pogled v notranjost duše v nenehni molitveni drži.

Prvič v milanski Scali leta 1957, potem na repertoarju vseh velikih svetovnih opernih odrov

Opera v treh dejanjih prikazuje žalostno usodo karmeličank iz kraja Compiagna na severu Francije v času francoske revolucije. Po gledališkem sižeju Milostni strah Georgesa Bernanosa je glasbo napisal skladatelj Francis Poulenc (1899–1963). Opero so prvič izvedli v milanski Scali leta 1957, od takrat je doživela številne uprizoritve na vseh velikih svetovnih opernih odrih. Videli smo jo sicer tudi že v Ljubljani v Cankarjevem domu leta 2008, vendar le kot gostovanje zagrebške opere; mariborska postavitev v režiji Krešimirja Dolenčića, pod taktirko dirigenta Gianluca Martinenghija in z vrhunskimi domačimi pevci bi bila v ponos tudi mnogo večjim svetovnim opernim hišam.

Scenarij za film in libreto za opero

Francoskega pisatelja Georgea Bernanosa (1888–1948) bolj kot po dramskem besedilu o življenju karmeličank poznamo po knjigi Dnevnik vaškega župnika (izdala Družina, 1982), po knjigi je bila posneta tudi filmska uspešnica. Zgodbo o karmeličankah je napisal tik pred smrtjo. Pravzaprav je napisal scenarij za film, ki naj bi ga posneli po resničnih dogodkih obglavljanja karmeličank na Trgu prestola v času francoske revolucije; »novi red« je sestram vzel samostan in jih kot »sovražnice oblasti« obsodil na kruto smrt. Za podlago je Bernanosu služila knjiga nemške pisateljice Gerturde von Le Fort Zadnja na morišču (1931). Bernanosov scenarij je leta 1957 postal libreto operi skladatelja Poulenca, že leta 1960 pa je pater Bruckberger po scenariju posnel tudi film. Mnogi kritiki Bernanosa primerjajo z Dostojevskim, saj se v svoji »globinski psihologiji« spusti v skrivnosti človeške duše.

Melodije upanja in milosti

»Bernanos ne idealizira vere karmeličank,« je napisal Edvard Kovač v spremni besedi h slovenski izdaji drame (Celjska Mohorjeva družba, 2007). Tudi sestre karmeličanke je strah smrti, tudi njih je groza pred revolucionarnimi dogodki. Tudi one ne vedo, ali bodo junaštvo zmogle ali ne. Tudi one so rade vesele in hrepenijo po prijateljski bližini. Toda v odločilnih trenutkih pride milost. Takrat občutijo isto kot Bernanosov vaški župnik: »Pa kaj zato, vse je milost!« Milost postane tudi mučeništvo. Sestre v molitvi ugašajo druga za drugo in odhajajo drugam, v drug svet. Tragično občutje, ko odhaja mladost, ko želja zatrepeče po trenutku bivanja, in že ugasne. Toda ob vsem je upanje, da je najlepše vendarle mogoče nekomu podariti. Veliko so prejele, še več lahko podarijo. Upanje se pojavi kot svetilka v globini človeške duše. Bolečina in groza nista nikoli tako močni, da bi ju milost ne mogla obiti. Bernanos je v Pogovorih karmeličank želel razumeti človeka, tudi onkraj njegove zagonetnosti, s katero se javlja v temačnih dejanjih, in mu odpreti pot k presežnemu. To je Bernanosov Credo, ali kot so zapisali v mariborskem narodnem gledališču, drama je Bernanosov »duhovni testament«. Vsega Bernanos ni mogel povedati z besedami, njegovo »melodijo upanja in milosti«, svetlobo evangeljskega upanja je dopolnil z glasbo skladatelj Poulenc.

foto arhiv SNG Maribor

Kratka vsebina

Politični dogodki v Franciji aprila 1789 napovedujejo veliko revolucijo. Vitez Chevalier de la Force (Martin Sušnik) in njegov oče Markiz de la Force (Emil Baronik) sta zaskrbljena zaradi preobčutljivosti svoje sestre oziroma hčere Blanche (Sabina Cvilak). Ta očetu po strašni noči zaupa, da se želi pridružiti karmeličanskemu redu. Nekaj tednov pozneje se Blanche posvetuje s prednico karmeličanskega samostana v Compiegnu (Zlatomira Nikolova). Bolna priorica mladi kandidatki jasno predstavi stroga pravila v samostanu in ji svetuje, naj dobro izpraša svoje srce. Umik pred svetom in iluzije o duhovnem junaštvu ne smejo biti razlog za vstop v samostan. O iskrenosti svojih namer mlado dekle priorico prepriča šele ob skorajšnjem odhodu, ko ji zaupa že izbrano redovniško ime: Blanche, sestra trpljenja Jezusovega.

Ko je Blanche že sestra, spremlja umiranje priorice. Trpljenje, bolečina, izpraševanje o smislu življenja, v nekem trenutku Boga celo obtoži, da jo je zapustil v trenutkih najhujše stiske. Priorica v smrtnem boju preroško napove zaplenitev in uničenje samostana, spregovori o strahu pred smrtjo, mladi sestri Blanche pa v zadnjih zdihljajih nekaj zašepeta.

Trpljenje priorice Blanche močno zaznamuje, strahovi in dvomi jo preplavijo še bolj ob nenadnem bratovem obisku- Tik pred odhodom v tujino, lp je Francijo že zajela revolucija, jo svari, naj zapusti samostan. A Blanche ostaja trdna v svojem duhovnem poslanstvu. Voljo in upanje sestram vlivajo tudi obiski kaplana, kurata njihovega samostana (Tim Ribič). A ker duhovnik ni prisegel novi ustavi, v samostanu daruje zadnjo mašo in se pripravlja na beg pred revolucionarji. Njegov beg spodbudi mater Marie, da sosestre opomni na duhovno pot mučeništva. V istem trenutku vpitje napove prihod dveh revolucionarjev, komisarja seznanita redovnice z dekretom narodne skupščine: vse bodo morale zapustiti samostan in se odreči redovnim oblekam. V grozi prednica izroči Blanche figuro otroka Jezusa, toda zaradi hrupa zunaj se Blanche ustraši in izpusti kipec iz rok. Pretresljivo zveni stavek iz grl petnajstih redovnic: »Ostane nam še podoba Jagnjeta božjega!«

Ko sestre dajo prisego mučeništva, Blanche tega ne zmore in pobegne iz samostana. Druge sestre revolucionarji grobo izženejo iz samostana, obleči si morajo civilna oblačila, revolucionarji jih posvarijo pred sodelovanjem s »sovražniki republike«. Tribunal revolucije je Blanchinega očeta obsodil na smrt z giljotino, njegovo rezidenco so zasedli vojaki, Blanche je služkinja v lastnem domu. Obišče jo sestra Marie in ji zaupa naslov skrivališča karmeličank, a Blanche ostane doma. V tem času so druge sestre v skrivališču prijeli revolucionarji in jih zaprli. V zaporu priorica sestre v pretresljivi ariji spomni na Kristusovo trpljenje v vrtu Getsemani. Pogovor redovnic prekine prihod ječarja, ki prebere razsodbo, da je tribunal revolucije karmeličanke spoznal za krive sodelovanja pri protirevolucionarnih aktivnostih in jih zaradi veleizdaje obsoja na smrt. Na Trgu revolucije odmeva Salve Regina , ki jo prepevajo karmeličanke med počasnim korakanjem v smrt. Na poti do giljotine iz množice pogumno stopi Blanche in se pridruži sestram, da izpolni zaobljubo mučeništva in svoje duhovno poslanstvo.

Opera je na rednem sporedu mariborskega Narodnega gledališča. Več na spletni strani http://www.sng-mb.si/predstave-opera-balet/pogovori-karmelicank/