Rokopisi so nekoč predstavljali »internet« predmodernega sveta – našim prednikom so omogočali sporazumevanje na daljavo, širjenje idej, učenje in razvoj. Avtorji so pisali, kar se jim je zdelo vredno zapisati – zaradi dragocenosti materialov so bile besede največkrat premišljene in pomembne. Pogosto so rokopisi celo edine priče nekdanjih kultur, njihova odkritja pa vedno znova na novo pišejo zgodovino.

Neprecenljivi, a izjemno krhki

A rokopisi so tudi izjemno krhki. Bolj kot zob časa jim običajno grozi človek s svojimi bombami, požigi, vojnami. Benediktinec p. Columba Stewart je življenje posvetil njihovemu reševanju. Z ekipo organizacije Hill Museum and Manuscript Library (HMML), katere direktor je, je preprečil uničenje že nič koliko neprecenljivih rokopisnih strani, ki bi jih sicer izgubili za vedno. V Diyarbakirju, neuradni kurdski prestolnici v Turčiji, denimo, deluje ena sama krščanska cerkev z enim duhovnikom – in izjemno rokopisno zbirko. Razmere so negotove, duhovnik je bil že večkrat zaprt, kristjanom nenehno grozi smrt, zbirki pa uničenje. A po zaslugi HMML so danes vse strani, vključno s Kristusovo podobo iz 6. stoletja, vsakomur na voljo na spletu. Tik pred vojno v Etiopiji so v Tigraju fotografirali najstarejši etiopski rokopis na svetu, Abagarimske evangelije. V Siriji jim je digitalizacijo rokopisov omogočil pravoslavni škof, ki je bil pozneje ugrabljen in umorjen. Tudi p. Columba se je s svojo ekipo že večkrat znašel sredi vojne vihre – namenoma namreč izbirajo kraje, kjer so rokopisi najbolj ogroženi. Tudi v Gazi so pomagali pri digitalizaciji ene najstarejših knjižnic v Palestini, knjižnici velike mošeje Omari, ki je bila od izbruha vojne v veliki meri uničena.

Na varnem in vsakomur dostopni

HMML rokopisne zapuščine posameznih skupnosti ne prevzame in ne odnese v prestižne knjižnice v Londonu, Parizu ali New Yorku, kot se je pogosto dogajalo v preteklosti, pač pa jim z znanjem in financami pomaga, da rokopisom omogočijo preživetje v digitalni obliki. Tako so dostopni vsakomur in varni pred škodljivimi vplivi. Uspehi so izjemni: če je denimo v vseh pomembnejših zahodnih knjižnicah skupaj shranjenih okoli 9.000 vzhodnokrščanskih rokopisov, jih je na spletnem repozitoriju HMML trenutno več kot 36.000, je p. Columba povedal na dogodku Rokopisna dediščina za prihodnost, ki so ga 5. septembra gostili ljubljanski frančiškani.

Reševanje ne le pred uničenjem, tudi pred pozabo

Organizacija HMML iz Minnesote pa ne pomaga digitalizirati le rokopisov na najbolj nevarnih predelih sveta, ampak tudi v Evropi in Sloveniji, kjer knjigam morda ne grozi vojna, vendar država njihove dragocenosti ne prepozna in sredstev ne namenja niti tako bogatim zbirkam, kot jo hrani frančiškanska knjižnica samostana Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Nekaj njenih najzanimivejših zakladov, ki so raziskovalcem »padli v oči« v prvem letu digitalizacije zbirke, je na petkovem dogodku predstavila klasična filologinja Anja Božič: rokopisni kodeks s pridigami znamenitega štajerskega pridigarja Nikolausa von Dinkelsbühla z začetka 15. stoletja, različne rokopisne prevode, za katere včasih niti ni znan datum nastanka, saj so menihi prevedli vse, vključno s podatki o tisku izvirnega dela. Veliko je tudi rokopisov z neteološko vsebino, denimo hebrejska slovnica z začetka 19. stoletja ali celo priročnik za alkimijo z recepti za najrazličnejše napoje. Še mnogo drugih dragocenosti je trenutno na ogled v vitrinah v knjižnici, nemalo pa tudi že dostopnih na spletni strani www.vhmml.org.

Daljši pogovor s p. Columbo Stewartom pa bo objavljen v septembrski številki revije Slovenski čas.