Njegova misija ga je iz tihih samostanskih dvoran vodila v najbolj nevarne predele – od Sirije in Iraka do Malija in Gaze. Ob obisku Ljubljane, kjer sodeluje s frančiškansko knjižnico na Tromostovju, je v pogovoru za Slovenski čas predstavil svoje delo in izkušnje.

»Rokopisi so edini način, kako lahko resnično vstopimo v misli in srca naših prednikov. Nimamo njihovih glasov ali podob, imamo pa to, kar so zapisali,« poudarja Stewart. V času, ko sta bila papir in pero dragocena, so ljudje pisali le najpomembnejše – od teoloških razprav in liturgičnih knjig do pesmi, matematičnih izračunov in opisov vsakdanjega življenja. Prav zato so po njegovih besedah rokopisi »ključ do tega, da razumemo, kdo smo«.

FOTO: Rok Rakun/PPR.si

HMML je doslej digitalizirala že skoraj pol milijona rokopisov. Posebnost Stewartovega pristopa je, da gradiva ne odnaša na Zahod, temveč jih skupaj z domačini digitalizira in objavi na spletu. Tako ostajajo dosegljiva vsem – tudi razseljenim skupnostim, ki so v vojnah izgubile svoje knjižnice. »Če kristjani zapustijo Irak ali Sirijo, jim digitalizirani rokopisi lahko pomagajo ohraniti spomin in identiteto,« pravi.

Intervju razkriva tudi dramatične trenutke z njegovih poti. V Timbuktuju se je skupaj s sodelavci osem ur skrival v hotelski sobi med napadom na oporišče Združenih narodov. V Mosulu je bil z ameriškimi novinarji sredi obstreljevanja, oblečen v neprebojni jopič in čelado. »Nikoli ne moremo predvideti, kje bo naslednji konflikt. Lahko pa pridemo prej in rešimo kulturno dediščino,« pojasnjuje.

Njegovo delo ni le kulturno, temveč tudi globoko duhovno. Čeprav pogosto sodeluje z islamskimi skupnostmi, ostaja trdno zasidran v katoliški veri: »Nikoli nisem imel krize vere. Prav moja vera mi daje moč, da vztrajam v upanju.« Z občudovanjem govori o kristjanih, ki kljub preganjanju ostajajo na Bližnjem vzhodu: »To je njihov kraj. Ostanejo, ker verjamejo, da so tam od nekdaj. Ne zavidam jim, a jih občudujem.«

Ohranjanje rokopisov pomeni ohranjanje vere, kulture in identitete narodov, ki bi sicer potonili v pozabo.

Ob tem opozarja tudi na nevarnost evropske brezbrižnosti: številne knjižnice so sicer varne, a jim grozi propad zaradi pomanjkanja sredstev. »V Italiji, Sloveniji in drugod so izjemne zbirke, a brez digitalizacije bodo marsikje razpadle,« pravi. Zato so projekti, kot je sodelovanje s frančiškani v Ljubljani, po njegovem dragoceni ne le za lokalno skupnost, ampak za svetovno dediščino.

FOTO: Rok Rakun/PPR.si

Stewartovo življenjsko delo nas opominja, da dediščina ni samoumevna. Ohranjanje rokopisov pomeni ohranjanje vere, kulture in identitete narodov, ki bi sicer potonili v pozabo. Celoten pogovor, ki združuje zgodovinsko erudicijo, osebno pričevanje in dramatične zgodbe s terena, si lahko ogledate na YouTube kanalu Družina media.