Peter Opeka na Madagaskarju že več kot štirideset let dela z najrevnejšimi. Z njimi je leta 1989 ustanovil združenje Akamasoa – dobri prijatelji. Iz odlagališča odpadkov je zraslo mesto upanja, v katerem več kot 25.000 ljudi živi skupaj kakor bratje in sestre. To ljudstvo ima glasove in obraze.

Pierre Lunel, ki že več let zvesto spremlja in popisuje delovanje Petra Opeke, se je srečal s tamkajšnjimi ženskami in moškimi. S svojim spoštovanjem si je pridobil njihovo zaupanje in prisluhnil je njihovim zgodbam. Te so pogosto neprijetne; v njih se prepletajo trpljenje, veselje, rane, uspehi, padci in vstajenja. Objavil jih je v knjigi Mesto upanja Petra Opeke. Trideset let delovanja združenja Akamasoa.

Pričevanja razodevajo notranjo moč

O čem med drugim piše? Neny, Jacqueline, Ratrata, Felana, gospodična Bao, Zô, Suzanne in drugi so izkusili skrajno revščino: zaradi zaplate zemlje, ki jim ni več nudila preživetja; ciklona, ki jim je odpihnil dom; nasilnega in zapitega moža, ki je zapustil ženo in otroke ...

V Akamasoi so z delom v kamnolomu, v šolski menzi, kot zidarji, vodje varnosti ponovno odkrili svoje dostojanstvo. Njihovim otrokom so se obetali prestopništvo, mamila in prostitucija. Vendar so se tej usodnosti uprli. Danes so zdravniki, vzgojiteljice, inženirji, profesorice, socialni delavci.

V knjigi zbrana pričevanja razodevajo notranjo moč, s katero ljudje premagujejo trpljenje, bedo in nesrečo.

Lučka na klekljarskih počitnicah

V knjigi Lučka na klekljarskih počitnicah je Tončka Stanonik v obliki pripovedi za mlajše prikazala klekljarstvo.

Lučka bi težko razložila, zakaj jo vsake počitnice tako vleče v Dobravico k babi in dediju. Morda zato, ker jo tam vse dni čaka velika soba, ki ji rečejo Lučkin salon. V njej se nobeno pohištvo ne ujema, številni predmeti pa bajajo svoje zgodbe o davno minulih otroštvih. In stari kolovrat še prede z belimi nitmi prepojeno tradicijo klekljanja, ki ga ljubeče osvaja tudi Lučka.

Lučkina zgodba Tončke Stanonik je z ilustracijami Jelke Reichman pri Celjski Mohorjevi družbi izšla že leta 2004, dodani so ji bili Mali klekljarski leksikon ter zapisa iz zgodovine klekljane čipke in o razvoju čipkarstva na Slovenskem.

Klekljanje čipk je razglašeno za mojstrovino državnega pomena

Tončka Stanonik je prva pisateljica, ki je v Sloveniji z literarizacijo zajela klekljarske vsebine. Strokovna literatura se je na tem področju razvijala naprej, Lučkino zgodbo pa v drugem natisu ohranjajo kot samostojno pripoved za otroke in njihove starše.

Za razliko od marsikaterih drugih obrti je klekljanje obrtniška in umetnostna veščina, ki pri nas ne izumira več. Prav nasprotno, ob koncu 20. stoletja se je začela spet vse bolj razvijati ter se je iz kmečkih in delavskih domov Idrijskega, Cerkljanskega, Žirovskega, Poljanske in Selške doline prenesla tudi v mestna središča.

Klekljanje čipk je kot živa kulturna dediščina razglašeno za mojstrovino državnega pomena.

Zgodba nam približa spomin na davne čase

Opis enote Klekljanje slovenske čipke žive kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo, 2016: »Klekljanje je ročno izdelovanje čipk s ponavljajočim se sukanjem in križanjem niti, ki tečejo od klekljev z navitim sukancem do vzorca, pripetega na blazino. Za izdelavo so potrebni kleklji, blazina v pleteni košarici ali lesenem podstavku, papirnati vzorec, sukanec, bucike, kvačka, škarjice in strojček za navijanje sukanca na kleklje.

Čipke izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, naravne svile, volne, umetnih vlaken in kovinskih niti.«

Z vsemi temi izrazi in postopki se v očarljivi pripovedi o Lučkinem preživljanju zimskih počitnic srečamo tudi za zapečkom njenih starih staršev in v klekljarski »šoli« njene prijateljice Jelke.

Zgodba nam približa tudi spomin na davne čase, ko je klekljanje ne samo krajšalo dolge zimske večere, ampak številnim družinam tudi pomagalo preživeti.

Izvemo pa tudi, da v dragocene čipke svojega dela ne vpletajo le pridne roke žena in deklet, temveč tudi otrok in celo dedkov.

Knjiga o čebelah

Celjska Mohorjeva družba je izdala Knjigo o čebelah, ki jo je napisal Jakob Streit.

Deček Florjan ob svojem dedku, izkušenem čebelarju, spoznava čudežni svet življenja čebel. Pisatelj nam dejstva o čebelah v kratkih, a zaokroženih poglavjih tenkočutno predstavi skozi letne čase, pripoved pa nas z vsako stranjo bolj očara in v nas vzbuja močne simpatije do teh čudovitih medonosnih bitij.

Knjiga za otroke in mlade bralce o eni najpomembnejših živalskih vrst, ki ji, kot vemo, zaradi našega neodgovornega odnosa do narave grozi izumrtje, je v prvi vrsti poetična, šele nato poučna.

Avtor s svojim prijaznim tonom in specifičnim načinom pripovedi v številnih dialogih bralca seznani z nadvse prijetnim dedkom in nič manj prikupnim vnučkom Florjanom, ki je že dovolj star, da prevzame del odgovornosti pri delu v čebelnjaku.

Najprej nas torej pozdravi prijeten ton pripovedi, ki izžareva domačnost, toplino in harmonične odnose neke družine. Odnos med dedkom in vnukom je tako lep, da zgodbe beremo pravzaprav že zaradi njiju.

Tako potopljeni v neki svet, ki živi v sozvočju z naravo, tako drugačen od »letečega« vsakdanjika, ki nas navadno obdaja, začnemo spoznavati še svet resnično čudežnih živalic – čebel: od njihovega pomladnega prebujenja in leta proti soncu do smrti v čebelji družini. In seveda sladkega točenja čebeljega nektarja pa še marsikaj vmes.

Zgodbice dopolnjujejo ilustracije španskega avtorja Jesúsa Gabána. V Nemčiji je knjiga doživela že 12 ponatisov.

Pohod po rumeni poti Via Alpina

Poleti 2015 je Igor Gruber uspel uresničiti svoje sanje in prehodil Rdečo pot Via Alpina od Monte Carla do Trsta.

Po treh letih je ponovno podlegel okužbi s pohodništvom po daljinskih poteh in se ponovno podal v Alpe. Tokrat se je odločil za Rumeno pot Via Alpina od Trsta do Oberstdorfa.

»V čem je razlika med Rumeno in Rdečo potjo? Če zanemarim očitne dolžino, trajanje in skupno višino, je Rumena pot svojstvena po izzivih, ki jih postavlja pred pohodnika.

Začetni del izstopa po samoti in okuženosti s klopi. Dolomiti poleg čudovitih razgledov postrežejo tudi z nekaterimi težjimi tereni in gnečo. Tudi zadnji del poti je zelo obiskan, a ponuja čudovite razglede in svojstveno pokrajino,« piše avtor v uvodu.

Osebna doživljanja, opisi poti in predvsem fotografije

Pot mu je postavljala mnoge preizkušnje, a na koncu se je veselil cilja. Svoje dogodivščine in spoznanja s te poti je strnil v knjigo Rumena na obroke. Pohod po rumeni poti Via Alpina in dokumentarni film, ki prinašata doživljanje pohoda po Alpah skozi oči pohodnika.
Z njima želi približati izkušnjo pohodništva na dolge proge oziroma veznega pohodništva vsakemu ljubitelju gora.

V knjigi so zbrana njegova osebna doživljanja, opisi poti in predvsem fotografije, ki bralcu/gledalcu prikažejo, kako posamezna etapa poti poteka, in vabijo k odkrivanju naravnih lepot gorskega sveta Alp.

K temu so glede na različne dogodke in anekdote, ki so se zgodili, dodani namigi, zakaj se podati na takšno pot in kako se nanjo dobro pripraviti.

V knjigi najdemo tudi dostop do elektronskih vsebin (pohodniško-dokumentarni film in virtualno popotovanje po Rumeni poti), ki dopolnijo zapisano v knjigi in omogočijo še podrobnejši vpogled.

Knjiga je lahko poučen in koristen pripomoček za vse, ki bi se želeli podati na pot v Alpe.

V sliki in besedi so predstavljene vse etape poti Rumena Via Alpina v smeri pohoda Trst–Oberstdorf.