»Mi nismo naprodaj«

Grenlandija je prišla v središče svetovne pozornosti, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump pokazal odločenost, da ta največji otok na svetu pridobi za ZDA. Grenlandija je sicer del Kraljevine Danske, a uživa veliko stopnjo avtonomije. Stališče Danske in večine evropskih držav je, da lahko o prihodnosti otoka odločajo le njegovi prebivalci. Nekatere države, tudi Slovenija, so na Grenlandijo napotile vojake v okviru misije Arktična odpornost, Trump pa je napovedal dvig carin za države, ki nasprotujejo ameriškemu nakupu ali prevzemu otoka. O tem, kako na Grenlandiji doživljajo te geopolitične napetosti in kakšno je pravzaprav življenje okoli 56.000 prebivalcev Grenlandije (v večini so to staroselski Inuiti), smo se pogovarjali s p. Tomažem Majcnom iz reda minoritov. P. Majcen je postal misijonar v Københavnu na Danskem, kamor so se minoriti vrnili po skoraj stotih letih, poleg tega pa je od leta 2023 župnik župnije Kristusa Kralja v Nuuku, ki je edina katoliška župnija na Grenlandiji. Na otok se odpravi večkrat na leto po nekaj tednov. P. Majcen, kakšno je življenje Grenlandcev, s kakšnimi težavami se spopadajo? Kako sami vidijo svojo prihodnost? Ko svet govori o Grenlandiji, pogosto govori o ledu, naravnih bogastvih, vojski in velikih interesih. Grenlandci pa živijo povsem drugačno resničnost. Njihovo vsakdanje življenje je zelo preprosto, pogosto tudi zelo težko. Tu ni veliko možnosti izbire – niti pri delu niti pri stanovanju niti pri zdravstvu. Veliko družin živi v majhnih stanovanjih, kjer so prostori tesni, zime dolge in teme zelo dolge. Velik problem je osamljenost. Ljudje živijo daleč drug od drugega, ceste med kraji skoraj ne obstajajo, vse je odvisno od vremena in letal. Veliko je tudi bolečine, ki se prenaša iz generacije v generacijo: alkohol, nasilje v družinah, samomori mladih. Kot duhovnik sem večkrat povabljen v tišino, kjer ni veliko besed, samo prisotnost, molitev in poslušanje. Tu se zelo jasno vidi, kako pomembno je, da človek ni sam. A kljub vsem tem težavam Grenlandci izžarevajo neverjetno dostojanstvo. Imajo močno vez z naravo. Morje, led, veter in tišina so del njihove identitete. Zelo pomembna jim je lastna kultura, jezik in spoštovanje prednikov. Ko govorijo o prihodnosti, ne govorijo o velikih obljubah, ampak o preprostih stvareh: da bi mladi imeli delo, da bi starejši imeli oskrbo, da bi družine ostale skupaj. Predvsem pa si želijo, da bi lahko sami odločali o svoji poti in da ne bi bili le predmet interesov velikih držav. Sam pogosto pomislim, da Grenlandci ne potrebujejo več moči, ampak več upanja. In ravno tukaj ima Cerkev svojo tiho, a pomembno nalogo — biti znamenje, da Bog tudi na robu sveta ni pozabil na človeka. Kako večina prebivalcev gleda na ameriške ponudbe ali celo grožnje, da bi postali del ZDA? Ko ljudje na Grenlandiji slišijo govorice o tem, da bi jih kdo 'kupil' ali si jih 'prilastil', to doživljajo kot nekaj zelo bolečega. Ne toliko iz političnih razlogov, ampak čisto človeško. Nihče ne želi, da se o njem govori kot o kosu zemlje ali strateški točki. Ljudje tukaj zelo jasno povedo: »Mi nismo naprodaj.« Večina Grenlandcev teh ameriških izjav ne sprejema z navdušenjem, ampak z nelagodjem in tudi s strahom. Ne bojijo se le spremembe oblasti, ampak izgube samih sebe – jezika, kulture, načina življenja. Pogosto slišim: »Že zdaj smo majhni. Kaj bi šele bilo, če bi postali del velike sile?« V pogovorih po maši ljudje redko govorijo o Ameriki, a ko že, so zelo jasni: želijo spoštovanje. Želijo si, da bi svet razumel, da je Grenlandija dom ljudi, ne pa strateška karta na mizi velesil. Kakšen pa je odnos Dancev do Grenlandije? Odnos med Dansko in Grenlandijo je dolg in zapleten. V njem je veliko dobrega, pa tudi veliko ran. Danska je dolgo časa odločala o Grenlandiji, pogosto brez poslušanja ljudi, ki tukaj živijo. To je pustilo globoke sledi, ki se še danes čutijo. Mnogi starejši Grenlandci se spominjajo časov, ko je bilo njihovo dostojanstvo poteptano, njihova kultura potisnjena na rob. Danes se Danska trudi delovati drugače. Vlaganja v zdravstvo, šolstvo in infrastrukturo so znak, da želi odnos graditi na spoštovanju, vendar pa zaupanje ne pride čez noč. Grenlandci si želijo partnerstva, ne nadzora. Želijo, da se jih posluša in jemlje resno. Iz svojega pastoralnega dela vidim, da so odnosi na osebni ravni pogosto zelo dobri. Danci, ki živijo tukaj, so večinoma spoštljivi, odprti in želijo pomagati. Problem ni toliko v ljudeh, ampak v zgodovini in sistemih. To je rana, ki se celi počasi – z resnico, priznanjem napak in potrpežljivostjo. Kdo so katoličani na Grenlandiji? Kako sodelujete z drugimi krščanskimi skupnostmi? Katoliška skupnost na Grenlandiji je zelo majhna, a izjemno živa. Sestavljajo jo predvsem priseljenci – Filipinci, Evropejci, Afričani pa tudi nekaj domačinov. To pomeni, da je Cerkev tukaj resnično vesoljna: različni jeziki, kulture, pesmi, a ena vera. V Nuuku imamo župnijo in cerkev Kristusa Kralja, kjer se vsako nedeljo zbiramo, pogosto govorimo v angleščini, ker je skupnost tako raznolika. Maše so preproste, iskrene, brez velikih zunanjih oblik. Ljudje pridejo pogosto utrujeni od dela, a z veliko hvaležnostjo v srcu. Vera jim ni samoumevna – je nekaj, kar jih drži pokonci. Danes je na Grenlandiji približno 800 katoličanov, od tega okoli 500 v Nuuku. Z drugimi krščanskimi skupnostmi, predvsem z Evangeličansko cerkvijo, je odnos zelo spoštljiv. Ne tekmujemo, ampak sodelujemo. Včasih molimo skupaj in si stojimo ob strani ob težkih trenutkih, kot so pogrebi ali nesreče. Tukaj na robu sveta hitro spoznaš, da smo najprej bratje in sestre, šele nato pripadniki različnih cerkva. Zame osebno je misijon na Grenlandiji velika šola ponižnosti. Tukaj se naučiš, da ni pomembno, koliko narediš, ampak kako si prisoten. In v tej tišini, med snegom in vetrom, zelo jasno začutiš, da je Bog blizu – zelo blizu.

»Mi nismo naprodaj«

»Mi nismo naprodaj«

Preganjanih 388 milijonov kristjanov

Priče življenja sredi trpljenja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.