Zapri
Iskanje

Miha Drevenšek: Zambijec v beli koži

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 24. 10. 2021 / 00:30
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.10.2021 / 12:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Miha Drevenšek: Zambijec v beli koži

Miha Drevenšek: Zambijec v beli koži
Misijonska nedelja je posvečena p. Mihu Drevenšku ob 10. obletnici njegove smrti. FOTO: Misijonsko središče Slovenije.
O p. Mihu Drevenšku je bilo od slovenskih misijonarjev, z izjemo Petra Opeke, zagotovo objavljenih največ zapisov v slovenskih, zambijskih in večini svetovnih tiskanih in elektronskih medijih še v času njegovega življenja, po smrti pa je bil o njem posnet film, narejen muzikal, napisani dve knjigi, izdana slikanica, decembra bo izšel adventni koledar; ob misijonski nedelji bo tudi pastoralno leto 2021/22, t. i. Drevenškovo leto, s številnimi dogodki utripalo z misijonarjem, ki je, kot je zapisal ravnatelj Misijonskega središča Matjaž Križnar, »daroval v miloščino samega sebe, se scela razdajal«.

»Učit se bom šel za p. Danijela«

Mihova pot se je začela v Pobrežju, v župniji Videm pri Ptuju 15. septembra 1946, čez nekaj dni je pri krstu dobil ime Franc. Še danes se ga domačini spominjajo kot Šimičevega Francija. 

Kadar se je v intervjujih – kar pet smo jih našli tudi v arhivu Družine – spominjal otroštva, je vedno povedal, da mu »šola ni dišala« in da jo je končal le s pomočjo edine sestre Anice. Tudi namesto nje je opravljal delo na kmetiji, posebno rad je bil pri živini, sestra pa mu je pisala domače naloge. 

Do šestega razreda, ko mu je učiteljica, ki je prepoznala njegovo »brihtnost«, naložila popravni izpit. Od takrat mu šola ni več delala težav in večkrat je povedal, da »se bom šel učit za patra Danijela«. V ptujskem patru je kot ministrant imel vzornika. 

Ko ga je ob koncu OŠ p. Danijel vprašal, ali bi res šel za duhovnika, je zajecljal: »Vprašajte starše!« Pa naj gre, če ima veselje, je rekel Francijev oče: »Domačo hišo pa ima vedno odprto, lahko se vrne, kadar hoče.«

Beatli, Rolling Stonsi – in Minoresi

Očetova »odprta hiša« ga je spremljala, kot je večkrat povedal, na vseh poteh: v semenišču v Zagrebu, noviciatu na Cresu, vojaščini, bogoslovju v Sostrem in študiju na Teološki fakulteti: »Vedel sem, da je odločitev za redovništvo moja svobodna volja …« 

V noviciatu si je spremenil ime v redovniško Mihael. Med sostrske bogoslovce, bilo jih je kar 20, je ob nalezljivem nasmehu prinesel tudi ljubezen do glasbe. To je prejel že v domači družini, oče je bil tudi muzikant, igral je brač, imeli so tudi družinski zborček – prepevali so pri maši in vabili so jih tudi v druge župnije. 

»Ta moja želja, da hodim po svetu, igram in prepevam, verjetno izhaja še iz tistih časov od ateka in otroškega zbora,« je povedal. Z bogoslovci je ustanovil ansambel Minores (1969). »Mladi so takrat poslušali Beatle in Rolling Stonse, v cerkvi pa Minorese,« se je večkrat pošalil. Ansambel je v cerkev prinesel bobne in kitaro, »mladina je dobesedno norela za nami. Bili smo drugačni, alternativa.« 

Nadvse rad je imel glasbo. FOTO: Misijonsko središče Slovenije.

Zaradi tega je bil p. Miha kot vodja skupine večkrat klican na zaslišanje Udbe. »Državi nismo bili všeč, ker smo preveč polnili cerkve in na naše koncerte so prihajali tudi neverni, cerkvenim ljudem pa ne, češ da podiramo ustaljeno petje,« se je spominjal. 

S pesmimi, ki živijo med mladimi še danes, so jih vabili na koncertne turneje po Evropi, tudi v Avstralijo (1974), kjer pa se je zgodil »usodni« nastop ...

V Zambijo – z zelenim klobučkom

Na odru v Adelajdi, »ko se je plesalo in igralo, da se je oder v sredini udrl«, se je odločil, da bo šel v misijone. »Ne vem, kaj se je zgodilo na tistem odru, vem le, da sem mislil le še na to, kako bom šel v Afriko,« se je spominjal. 

Napisal je prošnjo predstojniku, o svoji odločitvi pa ni nikomur govoril. Da mu je škof Pogačnik izročil misijonski križ, so starši prebrali šele v Družini. »Nisem želel, da bi kdo vplival na mojo odločitev,« je pozneje večkrat povedal. 

Po objavi novice v Družini so se od priljubljenega kaplana, popularnega glasbenika, dobrega prijatelja želeli vsi posloviti in mu tudi kaj pokloniti; med darili je bil tudi zeleni klobuček, za na pot sta mu ga izdelala Jana in Štefan iz Sostrega, postal je del njegovega »misijonskega habita«, razpoznavni znak. V skoraj štirih desetletjih misijonarjenja sta mu jih zakonca sešila prek sto.

Zelen klobuček je bil njegov zaščitni znak. FOTO: Misijonsko središče Slovenije.

Prva afriška postojanka: učitelj in graditelj

Po pripravljalnem obdobju v Londonu je p. Miha 29. januarja 1977 prvič stopil na afriška tla. »Vse je bilo drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. Vse je bilo drugače od tistega, kar sem bral, slišal,« je povedal v enem prvih intervjujev za Družino. 

»Tako čudno je bilo, ampak veselo in polno navdušenja. Samo gledal sem in opazoval.« V misijonskem centru se je takoj začel učiti jezika bemba, ki ga govori polovica Zambijcev.

Na prvo samostojno misijonsko postajo je bil poslan za novo leto 1979. »Med šestdesettisočglavo čredo je raztresenih kakšnih dvajset tisoč mojih ovčic in kozličev,« je zapisal v pismu sobratom. Ogromna župnija še ni imela svoje cerkve, tako je p. Miha – ob poučevanju v šoli, skrbi za semenišče in vse, ki so trkali na vrata – zavihal rokave. 

»Kakšen dan je prišlo pomagat graditi tudi 400 ljudi,« je pisal sobratom: »Večkrat smo prvi dan zidali, drugi dan pa podirali, ker ni bilo ravnine. Ena vrata smo metali ven petkrat. Sicer pa, ali je pomembno, kako stojijo? Važno je, da se skozi pride, četudi štrlijo notri ali ven, gor ali dol – kdo pa to opazi? Ravno mora biti za nas, 'bumbarske' Evropejce, ki hočemo vse spraviti v linijo, in še to ravno.« Cerkev je blagoslovil zambijski škof leta 1983 in še danes velja za eno najlepših zambijskih cerkva.

Mreža je izobrazba

Po šestih letih je bil poslan na misijon sv. Jožefa, kjer je že deloval p. Ernest Benko, kasneje sta se pridružila še dva Slovenca, laična misijonarja Klemen Paljk in Branko Likar; misijon so spremenili v duhovni, vzgojni, šolski in zdravstveni center. 

Zgradili so semenišče, povečali bolnišnico in šole, odprli šolo za gluhoneme ter srednjo šolo za skoraj tisoč dijakov – vse te šolske zgradbe je leta 1992 uradno odprl zambijski predsednik. »Rok nimamo zato, da bi z njimi prosili, ampak da pljunemo v dlani in z njimi naredimo to, kar se da narediti,« je govoril p. Miha: »Mladim moramo dati mrežo, ne pa ribe, naučiti jih moramo uloviti ribo. Za ribarjenje potrebuješ mrežo – ta mreža je izobrazba.«

Ko si je po poldrugem desetletju misijonskega dela želel vzeti sobotno leto, je na vrata potrkal škof in p. Miha prosil, če bi postavil radijsko postajo za ogromno škofijo Ndole. »Radio je najboljše evangelizacijsko sredstvo v Afriki, kjer so velike razdalje,« je večkrat povedal p. Miha: »Če teh valov, ki nam jih je dal sam Bog, ne bomo uporabili za dobro, jih bodo drugi uporabili za izkoriščanje. Mediji so tisti, ki usmerjajo človeka v slabo ali v dobro smer.«

Duhovnik, redovnik in misijonar. Glasbenik, novinar, gradbenik … V prvi vrsti pa Frančiškov brat, minorit. FOTO: Misijonsko središče Slovenije.

Zažig radijske postaje, grožnje s smrtjo

Z radijsko postajo Icengalo – kar pomeni Ognjišče, oddajati pa je začela septembra 1995 – se je začelo novo obdobje njegovega misijonskega poslanstva. S pomočjo dobrotnikov je postavil in opremil najmodernejšo tiskarno v državi, do smrti je bil njen direktor, natisnili so milijone izvodov učbenikov in knjig za revne otroke. 

Tiskali so tudi dva časopisa, ki ju je urejal p. Miha: mesečnik Icengalo, pisan v jeziku bemba, in The Challenge v angleškem jeziku. Prek medijev je, kot je večkrat povedal, »želel spreminjati krivični in izkoriščevalski režim ter prinašati novo miselnost, da bi se revni znali postaviti zase«. 

Oblasti to ni bilo po volji, plačanci so ga večkrat napadli, zažgali so radijsko postajo, grozili so mu z izgnanstvom, s smrtjo. »Kadar mi najbolj grozijo in rjovejo proti meni, takrat se najbolje počutim, ker vem, da sem jim stopil na rep. Predstavljam glas preprostega, domačega, zatiranega, lačnega, neukega, bolnega človeka. V njihovem imenu se borim proti tistim, ki lažejo in kradejo,« je dejal v intervjuju: »Eno življenje imam – tudi če me pošljejo iz Zambije, če mi naredijo karkoli – resnico je treba povedati!« 

Abasuma baya

Oslabljeno srce – po preboleli malariji in kapi nekaj let pred tem – ga je opominjalo, da je sestra smrt blizu. Ob zaključku šolskega leta je mladim dejal: »Vidite, sedaj sem star – poglejte mojo plešasto glavo – in z eno nogo sem že v grobu. Vam mladim pa ostane, da nasujete prst na moj grob in zame molite.« 

Konec oktobra je v navzočnosti bratov po srčnem zastoju umrl. »Abasuma baya« (Največji je odšel) so Zambijci napisali na tablo ob njegovi krsti. Tri dni so se poslavljali od njega, premalo je bilo deset tisoč spominskih podobic, ki so jih natisnili v »njegovi« tiskarni. 

Kaj mi pa morejo – vse, kar delam, delam za Boga! (Miha Drevenšek) 

»Vedel sem, da je Miha zelo priljubljen, nisem pa vedel, da so ga ljudje tako zelo ljubili,« je pisal v Slovenijo misijonar p. Janez Mujdrica: »Na tako veličastnem pogrebu še nisem bil: 200 duhovnikov, 4 škofje, poglavarji, ministri … Predvsem pa nepregledna množica ljudi, ki so Miha poznali, se z njim srečevali, ga poslušali po radiu. Prirasel jim je k srcu. To je bil dan pričevanja in priznanja dobroti, ki jo je p. Miha izžareval vse svoje življenje.« 

Zambijski nadškof Mpundu pa je v pogrebnem nagovoru dejal: »P. Miha nam kaže, kaj bi morala biti in je Cerkev. Imeli smo sina Cerkve, ki je Cerkev neprestano spominjal na njeno poslanstvo in na njeno delo za evangelizacijo. Ta človek je bil pogumen, zelo pogumen. Človeštvo je naredil ponosno. Cerkev je naredil ponosno. Duhovščino je naredil ponosno. Gospod nam je dal, Gospod je vzel.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (43/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh