Čeprav je naslov vladarske družine, ne bom govoril o Karantancih ne o Karolingih ne o Karađorđevićih, pač pa o tistih vmes, torej o Habsburžanih, o katerih sem /v knjigi Naši temelji in okviri/ tudi pisal.

Glede »tujega« plemstva na splošno s svojimi raziskavami razbijam ta mit

Pred nekaj leti sem bil na šolski predstavi ob zaključku šolskega leta in tam so predstavljali tudi dogodke iz slovenske zgodovine. Prvo svetovno vojno so pospremili s komentarjem, da smo se takrat Slovenci borili proti tujcem za tujce. Pri drugih nisem opazil kakšne reakcij, mene pa je kar privzdignilo na stolu. Kdo so bili torej tujci, za katere smo se borili? Seveda je bila mišljena stara Avstrija in pa njeni vladarji Habsburžani. To je bil še en pokazatelj sicer širšega in uveljavljenega diskurza, da smo Slovenci do leta 1918 živeli pod tujim jarmom, da so nam vladali tujci itd.

Kar se tiče »tujega« plemstva na splošno, sam s svojimi raziskavami razbijam ta mit in dokazujem, da je bilo med plemiškimi družinami na Slovenskem ogromno takih, ki so imeli povsem slovenske korenine.

Dr. Miha Preinfalk med nastopom na predstavitvi knjige Naši temelji in okviri. Slovenci in Slovenija v zgodovini v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Na pretekle dogodke je treba gledati z merili, ki so veljala za tisti čas

Kar pa se tiče Habsburžanov, je pa tako – če gledamo skozi ozko prizmo nacionalnosti, potem to do neke mere drži. Vendar pa je treba na pretekle dogodke gledati z merili, ki so veljala za tisti čas, in po teh merilih Habsburžani vsekakor niso bili tujci oz. to pravzaprav sploh ni bilo pomembno. Vladarske družine so bile in so v nekem smislu še danes v osnovi druge nacionalnosti kot ljudstvo, ki so jim vladale: v Španiji so francoski Burboni, na Švedskem francoski Bernardotti, norveška kraljeva družina je v osnovi danska, da o vzhodno- in južnoevropskih nekdanjih monarhijah niti ne govorim. Tudi Angležem, ki so tako ponosni na svojo zgodovino in vladarje, že vse od leta 1066 ne vlada nobena avtohtona angleška dinastija, ampak so vse v osnovi neangleške. Navsezadnje bi lahko tudi Avstrijci danes rekli, da Habsburžani niso njihovi, da so tujci, ker so v osnovi Švicarji.

Slovenci smo veljali za še posebej zveste podanike habsburške hiše

Tudi Slovenci v preteklosti Habsburžanov nismo smatrali za tujce, temveč so bili to naši vladarji, ki nam vladajo po božji milosti, kot so tudi sami to poudarjali. To naklonjenost lahko sicer opažamo bolj za zadnja obdobja, ko je raznih virov več. Med drugim se to kaže npr. v številnih upodobitvah Matere Božje v 18. stoletju, kjer ima Marija obrazne poteze vladarice Marije Terezije (to je raziskovala Ana Lavrič). Naklonjenost se kaže tudi v navdušenju, ki je spremljalo obiske vladarjev na slovenskih tleh. Vanja Kočevar raziskuje npr. dedne poklonitve vladarjem, za 19. stoletje pa to lahko spremljamo po časopisju.

Slovenci smo veljali za še posebej zveste podanike habsburške hiše, leta 1882 smo na primer na veliko proslavljali 600. obletnico »pripadnosti k dinastiji Habsburžanov«. Še med prvo svetovno vojno so se pri Slovencih nenehno pojavljale izjave globoke vdanosti Avstriji in njeni vladarski hiši, čeprav so bile vedno glasnejše tudi zahteve po preureditvi države, v kateri bi imeli tudi Slovenci več veljave.

Habsburžani so bili skupna točka celotne izredno raznolike monarhije

Habsburžani so deželam, ki jim rečemo tudi slovenske, vladali več kot 600 let, oziroma Goriški in Prekmurju malenkost manj. Zato seveda ni nobenega dvoma, da so prav oni odločilno vplivali na razvoj teh dežel in družbe, ki je v njih živela. Habsburžani so na svoje dežele gledali kot na celoto in zato pri svojem delovanju oz. vladanju niso delali razlik glede na etnične ali nacionalne pripadnosti svojih podanikov (v 19. stoletju lahko o tem sicer debatiramo), na splošno pa lahko rečemo, da so bili Habsburžani skupna točka celotne izredno raznolike monarhije.

Kaj so nam Habsburžani dali kot Slovencem?

Kaj pa lahko rečemo specifičnega glede povezave med Slovenci in Habsburžani. Kaj so nam dali kot Slovencem? Slovenske dežel so obranili pred osmanskimi Turki, po njihovi zaslugi imamo danes kobilarno Lipica pa tudi dolenjsko metropolo Novo mesto (nekdaj po ustanovitelju Rudolfu Habsburškem imenovano Rudolfovo oz. Rudolfswerth). Habsburžanka (resda primožena) je bila tudi dobrotnica stiškega samostana Virida Visconti. Celotna zgodba s celjskimi grofi, ki jih danes smatramo za najbolj slovensko plemiško družino, je neločljivo povezana in prepletena s Habsburžani.

Resda so uničili reformacijo in preganjali protestante, se je pa pod njimi v obdobju rekatolizacije razmahnil barok in jezuitsko izobraževanje. Po njihovi zaslugi je tudi verska pokrajina v osnovi takšna, kot je, torej ustanovitev ljubljanske škofije, ukinitev oglejskega patriarhata in ustanovitev goriške nadškofije, to je posledica prizadevanj Habsburžanov.

Knjigo Naši temelji in okviri so v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026 predstavili Aleksander Hribovšek, Miha Preinfalk, Helena Janežič, Boris Golec in Aleš Maver. Foto: Ivo Žajdela

Habsburžani so bili slovenski, češki, madžarski, hrvaški, slovaški ...

Reforme Marije Terezije in Jožefa II. drugega so že kar legendarne, od obveznega osnovnega šolstva, številčenja hiš, upravnih reform, verske tolerance, odprave tlačanstva in uvedbe krompirja. V začetku 19. stoletja pa napoleonske vojne in po njihovem koncu ljubljanski kongres 1821, ki je za pol leta Ljubljano postavil v središče takratnega evropskega političnega dogajanja.

Če gledamo skozi nacionalna očala, so Habsburžani glede na svoj nekdanji imperij niso le avstrijski, pač pa tudi slovenski, češki, madžarski, hrvaški in slovaški, malce celo italijanski in belgijski, romunski, ukrajinski, poljski ter navsezadnje bosanski in srbski pa seveda španski, skratka, evropski. Zato se mi zdi tudi posrečena ideja Gregorja Antoličiča, ki je zbornik o zadnjem cesarju Karlu nekoliko provokativno naslovil kot Karel, zadnji slovenski cesar.