Je avtor knjige Družinska sreča po naše, v kateri je skozi oči očeta podal življenjski opis življenja velike družine. »Mislim, da smo srečna družina. Ampak na naš način,« je dejal. Skupaj z ženo v Mariboru vodita psihoterapevtsko ustanovo Pot naprej.

Kako ste se spremenili, ko ste prvič postali oče?

Prihod otrok je prinesel največje spremembe v moje življenje. Spremenilo se je praktično vse. Še preden se je prvi otrok sploh rodil, sem moral najprej dozoreti, da sem ga sploh lahko sprejel. A čeprav sem se ga veselil, je bil zame na neki način šok, ko se je otrok rodil. 

Morda za nekatere očete to ni tak šok, vem pa, da za številne je. In zame je bil. Potreboval sem nekaj časa, da sem zares dojel, da sem oče, kot se to čudno sliši. Potem sem – nisem postal oče, ampak sem postajal. 

Ni težko postati oče v biološkem smislu, težko pa je postati v polnem pomenu oče, ki v družini funkcionira tako, da je v čim večjo dobrobit družine.

Videl sem, da več, kot dam kot oče, bolj kot se mi uspe spreminjati v pozitivno smer, več tudi sam dobivam. Blaž Weindorfer/Sportida

Kaj je bilo za vas tako težko?

Nisem želel, da bi otrok bil samo na ženi, želel sem se čim bolj enakovredno in pravično tudi sam vključevati, na načine, kakor se kot oče lahko vključim. To je zahtevalo veliko prilagajanja. Tudi veliko živcev. 

Na splošno nisem človek, ki bi se zlahka in na hitro prilagajal, tako da je bil zame to kar izziv. Niti nisem človek, ki bi imel jeklene živce. Knjiga Družinska sreča po naše je nastala tudi zato, ker sem želel podeliti težavne izkušnje, ki so spremljale očetovstvo.

Kako vas navdihuje sveti Jožef?

Navdihuje me kot moškega in kot očeta. Praznik 40 mučenikov, ki je za marsikoga dan moških – v tem se ne najdem najbolj. Ker če se oče v družini počuti kot mučenca, se mi zdi, da se mora malo vprašati, zakaj se tako počuti in kako vidi svojo vlogo v družini. Sveti Jožef pa je vsaj za nas kristjane odigral zelo pomembno vlogo, bil je krušni oče Božjemu Sinu.

Jožef je bil vsaj v Svetem pismu vedno v ozadju. Predstavljam si, da je bil bolj na tem zunanjem krogu, da je bolj asistiral svoji ženi Mariji. Pred oči mi prihajajo jaslice, ki so iz treh krogov kot kakšna babuška. Najprej je Jezušček, okoli njega je Marija, ki ga objema, potem pa je še zunanji krog – Jožef, ki objema oba skupaj. Prepričan sem, da mama dosti lažje opravlja svoje materinsko poslanstvo, če čuti, da ima za sabo nekoga, ki ji daje oporo.

Se vam zdi, da današnja družba podpira tovrstno aktivno očetovstvo?

Vrednote, ki se zdijo v ospredju naše zahodne kulture, se mi zdijo daleč od vsega tega. Zadaj pa opažam globoko hrepenenje po tem, da bi ljudje, sploh mladi, zares odkrili smisel svojega bivanja in svojo pot, po kateri je vredno hoditi. 

Dostikrat so materialno preskrbljeni, v notranjosti pa jim pogosto manjka smisel. Sprašujejo se, kaj naj naredijo s svojim življenjem. Morda je tudi zaradi tega, ker je izbira tako velika, toliko težje izbrati.

Tudi mama mora znati postaviti mejo in tudi oče mora znati biti nežen in senzitiven, kadar je to potrebno. FOTO: Osebni arhiv

Kako sta se z ženo odločala za še enega otroka?

Midva si nisva vnaprej zastavila, koliko otrok bova imela. Nisem si predstavljal, da bom kdaj imel štiri otroke. Vsakič posebej sva se odločala za naslednjega otroka. Upam si reči, da je to prihajalo iz najinega odnosa z Bogom. 

Vsakič sva začutila, da naju Bog kliče, da sprejmeva še enega otroka. Kdaj sva potrebovala kar nekaj časa, da sva se odzvala temu klicu, predvsem zato, ker sva vsakič želela biti prepričana v to, da je to res tisto, k čemur sva poklicana.

Naš najmlajši sin je že nekaj časa zelo navdušen nad vitezi, bojevniki. In če ni to krasna priložnost, kjer se lahko oče poveže s svojim otrokom! Kaj bi bilo bolj moška zadeva kot omogočiti sinu, da razvija v sebi tega bojevnika v pozitivnem smislu. Ker moški smo bojevniki. Bojujemo se za svojo družino, za vrednote, cilje, tudi za tiste, ki jih dosegamo zunaj družine v svojem poklicu.

Imela sva srečo, da ko sva se potem odprla, je otrok tudi hitro prišel. Zdi se mi, da sva bila z vsakim otrokom bolj odprta za sprejemanje otrok. In sva se spraševala, kako daleč bo to šlo. Kje je tista meja, koliko otrok bova sprejela. 

Močno verjamem, da je Bog tudi sam pokazal, kdaj je dovolj. V naju obeh je bila velika želja še po petem otroku in sva bila tudi odprta zanj. V treh letih pa sva imela tri spontane splave. To sva potem razumela kot znamenje Božje volje, da je najina družina, kar se tiče števila otrok, to to.

Kako vas je zaznamovala izkušnja spontanih splavov?

Ko sem začutil, da je Božja volja takšna, sem to želel sprejeti, ampak sem potreboval nekaj časa, da sem lahko naredil proces tega sprejemanja in tudi žalovanja. Ne samo za otroki, ki sva jih na tak način izgubila, ampak tudi za tem, da moja želja po še enem otroku ne bo uresničena.

Nisva pa želela na silo uresničiti te svoje želje. Zdelo se nama je, da ima Bog drugačne načrte od najinih želja, in verjela, da če bova sledila Božji ideji, da je to za naju najboljše in da bova tako najbolj srečna. In to se je kasneje tudi potrdilo.

Ste zelo srčen oče in hkrati zelo dejavni na strokovnem področju. Kako vam uspeva loviti ravnotežje med službenim in družinskim življenjem?

Vedno sem imel v mislih, da dam družini, kar je družininega, in službi, kar je službenega. Včasih so bile so na službenem področju močne skušnjave, da bi še to in ono … Včasih sem moral kar odločno, boleče rezati te ponudbe, priložnosti, skušnjave. 

Tudi marsikomu reči ne. Vse z namenom doseganja tega ravnotežja. Trudil sem se dati službi povprečno osem ur. Več kot to bi se mi zdelo preveč. Ostalo je čas za našo družino, za naju z ženo, za moj počitek.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (11/2022).