Zapri
Iskanje

Milan Cunder, cena svobodomiselnosti

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 15. 01. 2022 / 12:50
Oznake: Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.01.2022 / 13:06
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Milan Cunder, cena svobodomiselnosti

Milan Cunder, cena svobodomiselnosti
Dr. Milan Cunder po vrnitvi iz komunistične mučilnice na Golem otoku in v Bileći.
Kulturno društvo Mariborska literarna družba in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani sta izdala knjigo Milan Cunder.

Kulturno društvo Mariborska literarna družba in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani sta izdala knjigo Milan Cunder. Cena svobodomiselnosti. Napisala sta jo Tomaž Kšela in Juš Kšela.

Zaprli so ga nacisti in komunisti

Dr. Milan Cunder (1908–1970) je bil zdravnik, »doktor vsega zdravilstva«, izredni univerzitetni profesor, soustanovitelj popolne Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, predstojnik Inštituta za anatomijo ljubljanske medicinske fakultete, asistent za sodno medicino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, univerzitetni učitelj anatomije na likovni akademiji in Zavodu za fizkulturo v Ljubljani ter sodnomedicinski izvedenec.

Bil je partizanski prvoborec oziroma eden prvih zdravnikov v partizanih, jetnik v nacističnih zaporih v Begunjah in Berlinu ter taboriščnik v Sachsenhausnu pri Berlinu.

Bil je nosilec reda zaslug za narod, obsojenec v povojnem političnem procesu, zapornik v taboriščih za informbirojevce na Golem otoku, Svetem Grgurju in v Bileći.

Po prihodu iz komunistične mučilnice je bil honorarni patolog v Novem mestu, honorarni in nato redni šef patološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje.

Bil je klasično izobražen, široko razgledan ter socialno čuteč intelektualec in humanist. V svojem razmeroma kratkem, dvainšestdesetletnem življenjskem obdobju, je živel »tri življenja«.

Tako sta v uvodu v knjigo Milan Cunder. Cena svobodomiselnosti napisala avtorja Tomaž Kšela in Juš Kšela.

Docent anatomije in predstojnik anatomskega inštituta

V »prvem življenju«, edinem, ki ga je preživel normalno kot večina ljudi njegovega časa, se je po študiju medicine v Ljubljani, Zagrebu in avstrijskem Gradcu na Medicinski fakulteti Univer­ze v Ljubljani po smrti profesorja dr. Janeza Plečnika pred drugo svetovno vojno in po njej uveljavil kot vodilni univerzitetni učitelj anatomije.

Pred vojno je bil docent anatomije in predstojnik anatomskega inštituta, takoj po njej pa izredni profesor in predstojnik anatomskega inštituta Medicinske fakultete v Ljubljani.

Kot klasično izobražen in izredno razgledan intelektualec, ki mu niso bile tuje niti umetnost, filozofija in politika, je bil pred vojno in po njej tudi univerzitetni učitelj za sodno medicino oziroma anatomijo na Pravni fakulteti, na Akademiji upodabljajočih umetnosti, na tedanjem Zavodu za fizkulturo ter na šoli za medicinske sestre v Ljubljani, hkrati pa je bil sodnomedicinski izvedenec.

V taboriščih za informbirojevce na Golem otoku in v Bileći

Po sporu Jugoslavije z Informbirojem so ga komunisti decembra 1948 z medicinske fakultete in univerze grobo politično in fizično odstranili z aretacijo, ki ji je marca 1950 sledila obsodba na sodišču, češ da je s kritično govorjeno besedo »vršil propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve«.

Obsodba na štiri leta zapora s prisilnim delom zaradi »verbalnega delikta« je za vedno prekinila njegovo hitro vzpenjajočo se pedagoško in znanstveno-raziskovalno kariero na univerzi, saj ga v taboriščih za informbirojevce na Golem otoku in v Bileći niso uspeli prevzgojiti v »dejansko socialističnega znanstvenika«, kar naj bi bil namen izreka daljše zaporne kazni.

Zato so mu po prestani kazni pot na ljubljansko univerzo in na začetku tudi v redno zdravniško službo zaprli, v tujino pa ni mogel.

Cundrova družina, ki je živela v stavbi gostilne Pri ruskem carju na Ježici pri Ljubljani, Milan Cunder stoji prvi z leve.

»Drugo življenje« je živel po vrnitvi s »prevzgoje« v taboriščih

»Drugo življenje« je dr. Cunder živel po vrnitvi s »prevzgoje« v taboriščih za informbirojevce, ko je bil ves čas nadzorovan ter je veljal za »politično mrtvega«.

Kljub temu da ni mogel postati javni uslužbenec, zdravniško službo je bilo tedaj mogoče opravljati samo v javnem sektorju, mu je leta 1953 uspelo najti honorarno zaposlitev zdravnika patologa najprej v Novem mestu, nato pa v Celju, kjer je zaradi pomanjkanja strokovnjakov že kot honorarni uslužbenec postal šef oddelka za patologijo.

Na tem delovnem mestu, na katerem je ostal do upokojitve leta 1966 in honorarno še nekaj časa po njej, je znova prišla do polne veljave njegova splošna razgledanost.

Leta 1954 se je poročil z zdravnico Vero Marinič, ki ji je življenje dotlej prizanašalo še manj kakor njemu. V zakonu z njo je okusil nekaj tiste osebne sreče, ki se mu je sicer tako rada izmikala.

Pod nacisti in komunisti je doživel najhujše trpljenje in preizkušnje

V »tretjem življenju« od novembra 1941 do konca vojne leta 1945 in od leta 1948 do 1953 je dr. Milan Cunder, ki se je med študijem doma in v tujini v duhu tedanjega časa izoblikoval v kritično razmišljajočega in socialno čutečega intelektualca srednjeevropskega tipa, doživel najhujše trpljenje in preizkušnje.

Preganjali, zaprli in mučili so ga zaradi patriotizma, svobodomiselnosti, pokončnosti in političnega prepričanja, pa tudi zaradi optimističnega, hudomušnega, neustrašnega in odkritega značaja, zaradi katerega ni imel nikoli dlake na jeziku.

Trpljenju, ki ga je prestajal možato in pokončno, je bil dr. Cunder izpostavljen najprej zaradi svobodoljubnosti in nacionalnega ponosa, nato pa zaradi političnega prepričanja, čeprav ni nikoli bil in ni hotel postati politik.

Nikoli ni imel nobene politične funkcije, saj je svoje poslanstvo vedno videl v opravljanju zdravniškega poklica in v medicinski pomoči ljudem.

Res je, da se je živo zanimal za filozofijo, politiko in ekonomijo, vendar je vedno deloval samo kot zdravnik in državljan.

Kljub temu je bil kot kritičen razumnik oblastnikom trn v peti, saj so ga nadzirali, ker je mislil s svojo glavo.

Milan Cunder med predavanjem anatomije na medicinski fakulteti v Ljubljani.

Po koncu vojne je začel opozarjati na napake in stranpoti

Kot triintridesetletni univerzitetni učitelj se je po napadu na Jugoslavijo prostovoljno javil v akademsko legijo, po okupaciji pa je bil novembra 1941 med prvimi zdravniki in univerzitetnimi učitelji v Sloveniji, ki so se pridružili partizanom.

Na začetku leta 1943 so ga kot partizanskega zdravnika zajeli nacisti. Kljub zasliševanjem in nasilju, ki jim je bil do konca vojne izpostavljen v nacističnih zaporih v Begunjah in Berlinu ter v taborišču v Sachsenhausnu, je kot zdravnik veliko pomagal sojetnikom.

Kmalu po koncu vojne je začel opozarjati na napake in stranpoti nove komunistične oblasti, zaradi česar je že pred resolucijo Informbiroja padel v politično nemilost, po njej pa so ga zaradi naklonjenega političnega prepričanja do nekaterih kritik v njej izključili iz Komunistične partije Jugoslavije.

Kmalu po tem so ga aretirali in ga zaradi verbalnega delikta za štiri leta poslali na »prevzgojo« v taborišča za »informbirojevce« na Goli otok, na Sv. Grgur in v Bilećo, kjer je prestal najhujše trpljenje in ponižanja.

Leta 2019 sta tožilca Kečin in Fišer onemogočila Cundrovo rehabilitacijo

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, jev uvodu v knjigi zapisala, da je prestano trpljenje in poniževanje človeškega dostojanstva dr. Cundra prezgodaj izčrpalo ter ga pahnilo v alkoholno odvisnost, zaradi česar je bil predčasno upokojen.

Četudi duhovno vzravnan, je telesno skrušen umrl že v starosti 62 let. Za vse zadane krivice se ni ne njemu in ne njegovi ženi oziroma družini nikoli nihče opravičil.

Zanj sta nečaka nedavno, februarja 2019, vložila zahtevo za sodno rehabilitacijo, vendar tožilstvo njunemu predlogu ni ugodilo, kar je prvovrstni sodno-politični škandal, eden od mnogih, ki smo jim po demokratizaciji Slovenije priča.

Tožilca Sedin Kečin in Zvonko Fišer sta se v zavrnitvi postopka oklenila birokratske sodne latovščine, ki nima nobene zveze ne z (sodnim) dejanskim stanjem ne z življenjem ne z zdravim razumom ne z demokracijo.

Milan Cunder v mlajših letih. Fotografije so iz knjige

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh