»Ob branju te zbirke navdihov, ki so izrečeni s pesniško besedo in z molitvenim duhom, so se v mojih mislih vrstili težki trenutki doživljanja vojn, zlasti zato, ker sem seznanjen z vsemi prizadevanji, ki jih je avtorica vložila, da se odkrije resnica prelivanja krvi, ob raziskovanju številnih nemilih dogodkov iz pretekle druge svetovne vojne,« je v uvodu v zbirki pesmi Milanke Dragar zapisal Vinko Puljić, vrhosanski kardinal iz Sarajeva.

»Vse bolj sem razumel napisane vrstice, ki so prihajale iz srca, dogodke, ki jih je tako čustveno preživljala in sočutila z vojnimi žrtvami. Ne vem, s kom je bilo več sočutja? Ali z rajnimi, ki jih je sovraštvo odstranilo s te zemlje, ali s tistimi, ki nosijo rane v srcu in duši zaradi izgube najdražjih, ali s tistimi, ki so izgubili notranji mir in mirno spanje zaradi zastrupitve z zlobo po ubijanju.«

Govorica srca, ki razume bolečino smrti

Kardinal Puljić meni, da so misli Dragarjeve v pesmih Molitve za mir »govorica srca, ki razume bolečino smrti, bolečino ranjenja, bolečino zaradi krivice, kjer ima močnejši vedno prav ... bolečino, ko človek izgubi svoje dostojanstvo in pravico.

Zato je krik po miru krik srca, krik vere, krik, ki razume bolečino. Mir se ne gradi s prelivanjem krvi temveč z uveljavitvijo pravičnih odnosov in z upošteva­njem dostojanstva človeka. Tam, kjer ni resnice, pravice in dostojanstva človeka, tam ni miru. Mir je resničnost, ki se gradi sleherni dan. Toda gradi jo človek, ki upo­števa Božje zakone. Bogu je mar za vsakega človeka, ker je vsak človek Božje bitje. Moliti za mir, pomeni dovoliti, da se Božja pravica uresničuje v človeku in med ljudmi. Ko človek spoštuje Božje, varuje sebe.«

Dragarjeva izraža stisko ter grozo vojne in revolucije, nasilja in pobijanja



Obširnejšo spremno besedo je napisal tudi dr. Janez Juhant, ki vodi združenje ob Lipi sprave.

Zapisal je, da v pesmih Milanka Dragar izraža stisko in grozo vojne in revolucije, nasilja in pobijanja. »Brezimnost, zamolčanost, izkušnje dna, skrajna človeška zapuščenost, pribitost na križ in nemoč se prepletajo s krikom za besedo in ker je ni, s tihim odrekanjem in molkom. Neizgovorjeno še naprej duši teror prepovedi, ki ne dopušča, da bi svojci ubesedili stisko in bolečino žrtev. Še vedno je polno tihega in skritega ihtenja, zato ostaja za verne molitev edina uteha in upanje, da bo nekoč lepo, kot je zapisal pesnik.

To upanje ni ugasnilo niti ob strelih, ko so žrtve metali v jame. Preprečiti jih niso mogle ne stometrske betonske pregrade Hude Jame, ne gore materiala, zmetanega na pomorjene v več kot 600 breznih in grapah. Njihov krik je predrl in še vedno predira pepel in druge odpadke, ki prekrivajo krutost morišč. Z njimi pa so skušali teroristi prekriti tudi lastno vest in jo oprati pred javnostjo.«

Svoboda se ne poraja v megalomanskih projektih vojn in revolucij

»Večno upanje pa je tlelo, kljub vsem opustošenjem in ruševinam bombardiranih mest in vasi ter povojnemu divjanju in brezvestnemu pobijanju v tako imenovani 'svobodi'. Tlelo je v samotnih kmečkih izbah in tesnih sobah mestnih četrti, kjer je vladal novi red molka in strahu. Nobena sila ni mogla preglasiti tega upanja in še danes tli in govori o neomejenosti človekove svobode, ki jo more dati edinole Bog in je nobene, še tako nečloveške uredbe ne morejo zatreti.

Prav tako se ta svoboda ne poraja v megalomanskih projektih vojn in revolucij, pač pa v tihoti in hrepene­nju človeških src. Zato se noben raj na Zemlji, nobene sanje o bratstvu in enakosti niso mogle uresničiti v teh prisilnih in pozunanjenih okvirih na Zemlji. Ljudje jih sanjamo v večnih razsežnostih svojega krhkega bitja.«