V zbirki liričnih biografskih pripovedi so glavne junakinje resnične ženske iz kulturne zgodovine, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je mit o Orfeju in Evridiki kot arhetip vsake ljubezenske zgodbe. D‘Avenia si izposodi njihova življenja (in življenja tistih, ki so jih ljubile) kot izhodišče za razmislek o naši temeljni krhkosti – pa tudi možnosti odrešitve.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga v letu 2025 sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Questo libro e stato tradotto grazie a un contributo del Ministero degli Affari Esteri e della Cooperazione Internazionale Italiano.

Knjiga je izšla s finančno podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje.

O avtorju:

Alessandro D'Avenia (1977) je priljubljeni italijanski pisatelj, scenarist in gimnazijski profesor ter doktor antične književnosti. Uveljavil se je predvsem kot pisatelj za mladino. V slovenščini so že izšle njegove uspešnice Klic, Umetnost krhkosti, Kar ni pekel, Stvari, ki jih nihče ne ve in Bela kot mleko, rdeča kot kri. 

Odlomek iz knjige:

Branje Ovidija mi je vedno dajalo tisti občutek zaustavljenega časa, ki je skupen branju in resnični ljubezni – nekakšno kodo, ki bi razorožila smrt in njenega glavnega zaveznika, čas. Tudi knjiga, ki jo zdaj držiš v rokah, dolguje Ovidiju enega svojih daljnih navdihov, saj je latinski pesnik napisal

zbirko tragičnih ljubezenskih elegij v obliki pisem žensk iz grških mitov moškim, ki so jih zapustili ali izdali: Heroides ali Pisma junakinj. Moški je junak, ko se sooči s strahom; za Ovidija pa je ženska herojinja, junakinja, ko sprejme tveganje in se zaljubi. Prvo pismo v zbirki je naslovljeno na Odiseja, napisala pa ga je Penelopa, ki ga prosi, naj se vrne, in zraven še doda: Res est solliciti plena timoris amor. Ljubezen je stvar, polna tesnobnega strahu.

Cena za našo odrešitev je tveganje, saj nič ne povzroča večjega tveganja izgube kot ljubezen: v mladosti, ker se bojimo, da je ne bomo našli ali da jo bomo izgubili; v odrasli dobi, ker se bojimo, da nas bo utrudila in da jo bomo na življenjski poti izgubili kot iluzijo mladosti. Toda moški je junak, ženska junakinja, ko sprejmeta to življenjsko tveganje, in to tveganje se imenuje ljubezen. Prav ta paradoks je mit Orfeja in Evridike spremenil v zgodbo vseh zgodb: v ljubezni se moraš izgubiti, da se lahko ponovno najdeš.