Milko Matičetov (1919–2014) je folklorno gradivo, predstavljeno v tej knjigi, zapisal med ljudmi v Beneški Sloveniji, natančneje Terski dolini, že leta 1940 kot študent na Padovanski univerzi, a je doslej, z izjemo nekaj enot, ostalo neobjavljeno.

Po osmih desetletjih ga zdaj predstavljajo po konceptu znanstveno-kritične izdaje, torej v fonetičnem zapisu in knjižnem prevodu ter s komentarji, večino katerih je pripravil že avtor zapisov sam, uredniki pa so jih dopolnili.

Spremna besedila zapise postavljajo v kontekst različnih vidikov

Dodali so tudi uvodna spremna besedila, ki terenske zapise postavljajo v kontekst različnih vidikov. Najprej je gradivo umeščeno v prostor Beneške Slovenije in znotraj nje Terske doline skozi prizmo zgodovinsko-družbenih razmer v zadnjem poldrugem stoletju.

Sledi poglavje o zapisovalčevih spominih in (samo)reflektivnih pogledih na terensko delu v Teru 1940 in njegove teoretične premisleke.

Oris vsebinsko motivnih značilnosti predstavi analizo zbranega gradiva, ki med drugim obsega 47 pravljic in povedk, med katerimi se jih kar 22 uvršča v mednarodno klasifikacijo ATU.

Nato so pregledani zapisovalčevi jezikovnouredniški posegi, čemur je dodan opis glasovnih in naglasnih značilnosti terskega narečja.

Bardo (Lusevera) v Terski dolini v zahodni Beneški Sloveniji, pogled s Sedlišč. FOTO: Ivo Žajdela

Osrednji del knjige predstavljajo Matičetova besedila

Osrednji del knjige predstavljajo Matičetova besedila, opremljena z metapodatki in seznamom izbranih narečnih besed iz besedil.

Terenski zapisi Milka Matičetovega so tako pripravljeni za znanstvenoraziskovalno rabo, poknjiženi zapis in prilagojeni seznam narečnih besed pa omogočata dostopnost gradiva tudi (naj)širšemu krogu zainteresiranih bralcev.

Knjigo so uredili in spremne obravnave napisali: Barbara Ivančič Kutin, Rok Mrvič, Monika Kropej Telban.

Bardo (Lusevera) v Terski dolini v zahodni Beneški Sloveniji, etnografski muzej, na slikah stanje pred uničujočim potresom, zgoraj cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo

Založba ZRC in Inštitut za slovensko narodopisje sta izdala knjigo Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo, uredili sta jo Saša Babič in Mateja Belak.

Knjiga obravnava družbeno-političen in okoljsko-religiozen fenomen. V Sloveniji se je v posebni obliki heterotopije najmanj do sredine 20. stoletja ohranila družbena skupnost, ki je ohranila svojo politično, pravno, policijsko in religiozno samostojnost neodvisno od vladajočega krščanskega in državnega sistema.

O njej sta pisala Boris Čok (V siju mesečine, 2012), predvsem pa Pavle Medvešček v izjemno obsežni knjigi Iz nevidne strani neba (ZRC, 2015). Predvsem ob Medveščkovi knjigi se je strokovna javnost znašla pred izzivom, kako se odzvati. Na dlani je bilo, da se bo morala.

Bardo (Lusevera) v Terski dolini v zahodni Beneški Sloveniji, razstavni predmeti v etnografskem muzeju. FOTO: Ivo Žajdela

Raziskave verodostojnosti pripovedi o skriti družbi

Vrsta avtorjev se je lotila raziskave verodostojnosti pripovedi o skriti družbi, ki sta jo osvetlila Čok in Medvešček, ter ji iskala zgodovinski in prostorski okvir.

Ugotavljajo, da njen verovanjski sistem zelo očitno izhaja iz staroslovanskega in ustreza predstavi o pramonoteizmu, ki ga opisuje postkrščanska teologija. Tesno je povezan s prostorom, v katerem je materializiran v obliki tročlenih prostorskih struktur t. i. tročanov.

Fizikalni poizkus, ki je bil izveden, kaže, da je zelo oprijemljiva verjetnost, da so s tročani ljudje regulirali negativne posledice lokalnega zemeljskega magnetizma in sončnih neviht.

Tako so urejali prostor, ki jim je nudil več zdravja in s tem boljšo možnost preživetja. Gre za zgled sonaravnega bivanja.

Rekonstrukcija slovenskega staroverskega religijskega izročila

V knjigi je objavljenih šest prispevkov strokovnjakov:

Katja Hrobat Virgolet, (Ne)pristnost verovanj in praks v gradivu o »posoških starovercih« ter o primerljivosti in o različnih pogledih na svet;

Matjaž Bizjak, Kolonizacija Srednjega Posočja;

Cirila Toplak, Družbeno-politični vidiki zahodnoslovenske naravoverske skupnosti;

Lenart Škof, Elementi slovenske prvotne religije. O rekonstrukciji slovenskega staroverskega religijskega izročila;

Miha Mihelič, Trije Belini in njihovi sinkretizmi v ustnem izročilu zahodne Slovenije;

Andrej Pleterski, Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov.

Na koncu sta pod oznako Gradivo dodani še dve besedili:

Rudi Čop, Vpliv monolitov na lokalno magnetno polje;

Franc Šturm, Cerkev kot del staroverskega svetišča.