»Zmaga« komunistične revolucije v Sloveniji se je tudi v Celju najprej manifestirala v obliki strahotnega nasilja, ki ga je takoj po koncu vojne leta 1945 začela izvajati komunistična revolucionarna oblast. Zgodovinar dr. Milko Mikola, eden najvidnejših poznavalcev povojnega nasilja v Sloveniji, je v knjigi Celje v plamenih revolucije (leta 2015 jo je izdala Celjska Mohorjeva družba) na podlagi arhivskih dokumentov predstavil revolucionarno nasilje, ki je Celju zadalo težak in trajen udarec. Celjski zgodovinarji, ki so o povojni zgodovini Celja pisali v času komunističnega režima, tega nasilja sploh niso omenjali, kot da ga sploh ni bilo. Glede povojnih pomorov, grobišč in koncentracijskega taborišča na Teharjah je pred leti sramoto celjskih zgodovinarjev moral popravljati Janez Črnej, ki ni zgodovinar, s knjigo Grobišča na Štajerskem.

Mikola je opisal nasilno vzpostavitev komunistične oblasti v Celju

Najprej je Mikola opisal vzpostavitev komunistične oblasti v Celju. Sledijo poglavja o pomorih civilistov in vojnih jetnikov na območju Celja, o uničevalnem taborišču Teharje in o otroškem taborišču Petriček. Avtor piše o izgonu pripadnikov nemške narodnostne manjšine iz Celja, o nasilnih »razlastitvah« premoženja in o političnih sodnih procesih. Posebno poglavje je namenil zatiranju verske svobode oz. nasilju nad verskimi skupnostmi. Mnogim knjigam o nasilju »komunistične države« se je pridružila še ena zelo dobra.

Celje, za vedno z zločini zaznamovalo mesto

Kot je Mikola zapisal v knjigi, se je »zmaga« komunistične revolucije v Sloveniji tudi v Celju najprej manifestirala v obliki strahotnega nasilja, ki ga je takoj po koncu vojne leta 1945 začela izvajati komunistična oblast. »Celje spada med tista slovenska mesta, ki jih je komunistično revolucionarno nasilje najmočneje prizadelo in ga hkrati tudi za vedno močno zaznamovalo. Celjski zgodovinarji, ki so o povojni zgodovini Celja pisali v času komunističnega režima, tega nasilja sploh niso omenjali, kot da ga sploh nikoli ni bilo, kar velja tudi za tedanjega najvidnejšega celjskega zgodovinarja Janka Orožna. V njegovem obsežnem delu Oris sodobne zgodovine Celja in okolice 1941–1979, ki je izšlo leta 1980, o nasilju komunistične revolucionarne oblasti v Celju ni zapisane niti besedice. Orožna nekoliko opravičuje dejstvo, da tudi če bi o njem hotel pisati, mu tedanja oblast tega ne bi dovolila objaviti. Kot namreč lahko ugotovimo iz dokumenta občinskega komiteja ZKS Celje z dne 2. aprila 1976, ki nosi naslov Pripombe k gradivu, ki nam ga je posredoval tov. prof. Orožen (hrani ga Zgodovinski arhiv Celje), je občinski komite ZKS Celje njegovo delo pri pripravljanju te knjige sproti spremljal in preverjal, da ne bi bilo v njej zapisanega česa takšnega, kar bi partiji ne ustrezalo.«

Najtežje oblike komunističnega nasilja nad številnimi Celjani

Prav dejstvo, da o nasilju komunistične revolucionarne oblasti v Celju še ni bilo ničesar napisanega, je Mikolo kot zgodovinarja spodbudilo, da je, potem ko se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje, začel z njegovim proučevanjem. Pozornost je najprej usmeril na povojne nasilne razlasti­tve premoženja (zaplembe, agrarno reformo, nacionalizacijo zasebnih go­spodarskih podjetij) in svoje prispevke o tem objavljal v Celjskem zborni­ku. Nato se je lotil proučevanja povojnih političnih sodnih procesov pred celjskimi sodišči in o njih leta 1995 izdal knjigo Sodni procesi na Celjskem 1944–1951. Kasneje je začel s proučevanjem povojnega revolucionarnega nasilja v Sloveniji, katerega zaključek predstavlja knjiga Rdeče nasilje, ki je leta 2012 izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe.

»Ker sem s to knjigo proučevanje povojnega revolucionarnega nasilja v Sloveniji zaključil, sem se odločil, da to isto problematiko, ki sem jo v njej obdelal za celotno Slovenijo, obdelam posebej samo za območje Celja. Tako je nastala ta knjiga. V njej bo bralec našel osnovne podatke o vseh najtežjih oblikah nasilja, ki jih je komunistična revolucionarna oblast v prvih povojnih letih izvajala nad številnimi Celjani. Pri njenem pisanju sem v veliki meri uporabil svoje že objavljene študije in prispevke na to temo, nekatere teme pa sem obdelal povsem na novo.«

Celje se je spremenilo v mesto, obdano z množičnimi grobišči

S komunističnim revolucionarnim nasiljem tudi Celju ni bilo prizaneseno. Takšnega nasilja, kot ga je Celje doživljalo v prvih povojnih letih, ga v vsej svoji zgodovini še ni doživelo. Svoj višek je doseglo v prvih mesecih po končani vojni, ko je tako kot povsod v Sloveniji tudi v Celju potekala operacija »čiščenje«, v okviru katere so bili izvršeni najtežji zločini, med njimi tudi takšni, ki se uvrščajo med zločine proti človečnosti. V okviru te operacije je Ozna ob sodelovanju enot KNOJ-a v Celju že maja 1945 začela izvajati množične aretacije civilistov, jih zapirala v zapor Stari pisker in v koncentracijsko taborišče Teharje, mnoge od njih pa so nato brez vsakega sodnega postopka umorili. Poleg številnih Celjanov je žrtev množičnih pomorov, ki so se v prvih povojnih mesecih dogajali na območju Celja, postalo več tisoč pripadnikov vojaških enot in civilistov iz drugih območij Jugoslavije. Med njimi je bilo daleč največ pripadnikov hrvaških vojaških enot, ki so se ob koncu vojne maja 1945 na svojem umiku proti Avstriji znašli na širšem celjskem območju in so se tu morali predati enotam 1. in 3. Jugoslovanske armade. Kako zelo obsežni so bili ti poboji, pričajo številna grobišča, ki so bila po padcu komunistične oblasti odkrita in evidentirana na območju sedanje mestne občine Celje. Celje se je v tistih pomladnih in poletnih mesecih leta 1945 spremenilo v mesto, obdano z množičnimi grobišči oziroma morišči.

Morišča v protitankovskem jarku, ki je potekal od Teharij do Levca

Hkrati, ko je maja in junija 1945 oddelek Ozne za Celje-mesto izvajal poboje aretiranih Celjanov, so v neposredni bližini Celja potekali še neprimerno bolj množični poboji vojnih ujetnikov: ustašev, hrvaških domobranov, četnikov in nemških vojakov. Teh niso izvajali pripadniki Ozne za Slovenijo, ampak pripadniki Ozne 3. Jugoslovanske armade, ki je upravljala s taborišči za vojne ujetnike, ki so maja 1945 obstajala v bližnji okolici Celja. Največje ujetniško taborišče je bilo na območju Medloga in Babnega, poleg njega pa se omenjata še ujetniški taborišči na Glaziji in na Čatrovem posestvu Bežigrad v Bukovžlaku. V ujetniškem taborišču v Medlogu in na Babnem se je sredi maja 1945 že nahajalo 7.600 Nemcev, 4.550 ustašev, 2.709 hrvaških domobranov, 600 četnikov, 38 ruskih »belogardistov«, 28 Poljakov in 25 Italijanov. V naslednjih dneh se je število vojnih ujetnikov v njem še močno povečalo, saj je samo 12. Krajiška brigada 17. maja vanj prignala 30.000 novih vojnih jetnikov – Nemcev, ustašev in hrvaških domobranov. Veliko teh zajetih ustašev in hrvaških domobranov so nato umorili na raznih lokacijah v bližini Celja.

Največ vojnih ujetnikov, ki so jih ubili v bližini Celja, so ustrelili in zakopali v protitankovskem jarku, ki je potekal od Teharij do Levca. Za kako množično grobišče gre, pove podatek, da je bil pri uradnem izkopu t­ega protitankovskega jarka na Golovcu, v bližini osnovne šole Franja Roša, na dolžini dva in pol metra izkopanih 41 ostankov ubitih.

Na območju Celja je evidentiranih 30 grobišč

Posledica izvajanja množičnih pobojev v bližnji in širši okolici Celja v prvih povojnih mesecih leta 1945 so številna grobišča, ki so bila odkrita in evidentirana po padcu komunistične oblasti v Sloveniji. Teh krajev niti ne bi smeli imenovati »grobišča«, saj so vse do danes ostala brez ustrezne označbe, poleg tega se za večino njih niti ne ve, kateri ljudje so v njih zakopani. Na območju Celja je evidentiranih 30 grobišč.

Na nekaterih grobiščih (moriščih) so kasneje načrtno zgradili razne objekte. Eden teh je tudi stavba osnovne šole Franja Roša na Golovcu. Grobišča ob nekdanjem teharskem koncentracijskem taborišču so celo prekrili s komunalnimi odpadki in zalili z odpadki, ki nastajajo pri pridobivanju titanovega dioksida v celjski Cinkarni, kar predstavlja barbarstvo brez primere.

Konec v: Milko Mikola, Celje v plamenih revolucije [2]