Nadaljevanje iz: Milko Mikola, Celje v plamenih revolucije [1]

Nasilju ni bilo konca

V okviru operacije »čiščenje« pomladi in poleti 1945 so izvedli tudi izgon pripadnikov nemške narodne manjšine iz Celja v Avstrijo. V Celju so tedaj potekali tudi množični sodni procesi proti »vojnim zločincem« in »narodnim sovražnikom« pred vojaškim sodiščem in pred t. i. sodiščem slovenske narodne časti. Šlo je za komunistične montirane »sodne procese«.

Vsem tem represivnim ukrepom, ki jih je komunistični režim v Celju izvajal pomladi in poleti 1945, so leta 1945 in v naslednjih letih sledili novi represivni ukrepi. Enega najtežjih so predstavljale nasilne razlastitve premoženja, ki jih je komunistični režim začel izvajati leta 1945 z množičnimi zaplembami premoženja »narodnih sovražnikov« in jih nato nadaljeval z »agrarno reformo« in z »nacionalizacijo« zasebnih gospodarskih podjetij. Temu je leta 1949 sledilo pošiljanje »razrednih« in drugih »notranjih sovražnikov« na »politično prevzgojo« v delovna taborišča za »poboljševalno delo« in za »družbeno koristno delo«. Naštetim oblikam nasilja je treba dodati še zatiranje vere in preganjanje verskih skupnosti, ki pa ni bilo značilno samo za prva povojna leta, ampak za celotno obdobje komunističnega režima v Sloveniji, saj se je začelo že leta 1941 in se je končalo šele z njenim formalnim koncem leta 1990.

Od načelnika Ozne Milana Venišnika ...

Množično »državno« nasilje na Celjskem, še posebej ravnanje z domobranci in civilisti v teharskem koncentracijskem taborišču je nedvomno predstavljajo zločin proti človečnosti, zato se je, poudarja Milko Mikola, nujno treba vprašati, kdo je bil zanj odgovoren. Po njegovih ugotovitvah največjo odgovornost za zločine, ki so se zgodili v teharskem koncentracijskem taborišču, vsekakor nosi tedanje slovensk­o politično (partijsko) vodstvo, načelstvo Ozne za Slovenijo in vodstvo Knoja. Ker pa je teharsko koncentracijsko taborišče spadalo pod pristojnost oddelka Ozne za okrožje Celje, (so)odgovornost za zločine, ki so se zgodili nad interniranci v njem, nosita tudi njegov načelnik Milan Venišnik - Savinc in njegov namestnik Karel Forte - Marko Selin. Če pa drži podatek, da ­je poboje zapornikov iz koncentracijskega taborišča Teharje izvajal 1. bataljon tretje brigade slovenske divizije Knoj, pa (so)odgovornost zanje nosi tudi njen poveljnik Benjamin Žižmond.

... do komandanta taborišča Teharje Antona Turnherja

Ko je leta 1984 predsedstvo CK ZKS dalo pobudo, da se raziščejo povojni poboji domobrancev, so za podatke o tem med drugim vprašali tudi Milana Venišnika kot nekdanjega načelnika oddelka Ozne za okrožje Celje. Od njega so želeli zvedeti, kaj se je zgodilo z domobranci iz teharskega koncentracijskega taborišča, in ali so mu bila glede ravnanja z njimi iz Ljubljane dana kakšna navodila. V pogovoru z Ivanom Križnarjem kot predstavnikom CK ZKS, 9. novembra 1984, je Venišnik zanikal, da bi o pobojih domobrancev iz teharskega koncentracijskega taborišča karkoli vedel. Pri tem se je izgovarjal, da se zaradi velike časovne oddaljenosti tedanjih dogodkov niti ne spominja več dobro in da je odločitev o postopanju z domobranci bila »stvar republiške Ozne (morda tudi zvezne)«, navodila za ravnanje z domobranci pa naj bi »prinesli tovariši iz Ljubljane«. Edino česar se je spominjal je bila skupina žena in deklet iz teharskega koncentracijskega taborišča, za katere je dal ukaz, da se jih »likvidira«, kar je tudi obžaloval. To, da sta se za poboje domobrancev iz teharskega koncentracijskega taborišča začela zanimati partija in Republiški sekretariat za notranje zadeve, je Milan Venišnik verjetno razumel kot grožnjo in je 28. decembra 1984 naredil samomor.

Določeno (so)odgovornost za tisto, kar se je dogajalo v koncentracijskem taborišču Teharje, poleg zgoraj navedenih nedvomno nosi tudi njegov komandant Anton Turnher. To še toliko bolj, ker je bil študent medicine, torej bodoči zdravnik, od katerega bi pričakovali, da si bo prizadeval za humano ravnanje s taboriščniki, ne pa, da bo pristal na njihovo mučenje in ubijanje.

Izkopavanje grobišča na celjskem Golovcu leta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so Celju zadali težak in nepopravljiv udarec

Z opisanim komunističnim nasiljem je bil Celju zadan težak in nepopravljiv udarec. Zlasti hud udarec mu je bil zadan z množičnimi poboji njegovih meščanov, z izgonom nemške narodne manjšine, z nasilnimi razlastitvami in z uničenjem zasebnega podjetništva. S tem nasiljem je bilo namreč celjsko meščanstvo popolnoma uničeno in je kot družbeni sloj že leta 1945 povsem izginilo. Hkrati z uničenjem celjskega meščanstva so komunisti že leta 1945 skoraj v celoti uničili vso dotedanjo celjsko gospodarsko, politično in duhovno elito, ki jo je zamenjala komunistična iz vrst poklicnih »revolucionarjev« (v narekovajih zato, ker ni šlo za revolucionarje, ampak za brutalne kriminalce).

Zločinci so postali »častni meščani« mesta Celja

To, da je leta 1945 Celje prešlo v roke komunistične »elite«, se je na simbolni ravni kazalo v poimenovanju celjskih trgov in nekaterih ulic po posameznih najbolj »zaslužnih« komunistih. Celje je leta 1945 in v naslednjih letih dobilo Titov trg, Stalinov trg, Tomšičev trg, Šlandrov trg, Trg V. kongresa, Trg oktobrske revolucije, Zidanškovo ulico, Stanetovo ulico, Vrunčevo ulico itd. Kot da to še ni bilo dovolj, sta mesto Celje in nato občina Celje nekaterim komunistom za njihove »zasluge za izvedbo socialistične revolucije« in za njihov »neprecenljiv prispevek k povojnemu razvoju Celja« podelila še naziv častnega meščana mesta Celja oziroma častnega občana občine Celje. Poleg Josipa Broza Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja so bili te časti deležni tudi naslednji »zaslužni« celjski komunisti: Franc Leskošek - Luka, Peter Stante - Skala, Mica Šlandrova, Stane Kokalj, Franc Simonič in Olga Vrabič. Franc Simonič denimo je leta 1963 postal častni občan občine Celje zato, ker je bil »kar devet let sekretar Okrajnega komiteja ZKS Celje«, torej »na najbolj odgovornem političnem položaju v celjskem okraju«

Celje se je po letu 1945 začelo pogrezati v zanemarjeno provincialno mesto

»S tem, ko je Celje leta 1945 prešlo v roke slabo izobražene komunistične 'elite', se je nujno začela njegova vsesplošna regresija. Iz mesta, ki so ga nekoč imenovali 'biser ob Savinji' in ki je pred vojno veljalo za eno gospodarsko najbolj perspektivnih slovenskih mest, se je Celje po letu 1945 začelo pogrezati v zanemarjeno provincialno mesto, posledice česar je čutiti še danes,« je v knjigi Celje v plamenih revolucije na koncu, potem, ko je dokaj izčrpno prikazal mnoge oblike revolucionarnega nasilja v Celju, zapisal zgodovinar dr. Milko Mikola.

Komunistični izgoni prebivalstva

Poglejmo na kratko še eno knjigo, ki jo je uredil dr. Milko Mikola. Čeprav je danes znanih že precej primerov, ko so partizani med vojno izgnali ljudi iz njihovih domov – najbolj znana sta požig in izgon prebivalcev Hinj in Žvirč – se je zgodovinar dr. Milko Mikola v knjigi Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji omejil le na povojno obdobje. To umetno ločevanje na vojni in »povojni« čas, ki je že dolgo prisotno pri naših zgodovinarjih (in politikih) je precej nasilno ločevanje dogajanj, ki nekoč niso bila ločena. Najbolj znano je nerazumljivo vztrajanje na terminu »povojni« pomori, čeprav so partizani med vojno umorili čez 4.000 Slovencev. Medvojno partizansko nasilje nad Slovenci bi se v takšnih »povojnih« delih lahko vsaj omenilo, pa se to skoraj nikoli ne zgodi.

Izgoni slovenskih družin iz obmejnega pasu z Avstrijo leta 1947

V prvem delu je dr. Mikola opisal tri večje skupine, ki jih je komunistični povojni režim izgnal iz njihovih domov in kraja prebivanja: pripadnike nemške narodne manjšine v letih 1945–1946, družine iz obmejnega pasu z Avstrijo in družine iz vasi Petišovci v Prekmurju decembra 1948 in aprila 1949. V osrednjem delu knjige je objavil 39 dokumentov povezanih s temi izgoni. V zadnjem delu pa je objavil še 64 pričevanj; večina jih je nastala v obliki vlog na komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic.

Izgon pripadnikov nemške narodne manjšine je potekal v treh »valovih«. V prvem, ki je trajal od maja do septembra 1945, so bili izgnani kočevski Nemci, Besarabci in drugi nemški kolonisti z območja naselitvenega pasu ob spodnji Savi. Veliko so jih pomorili, predvsem na Štajerskem, ostale pa so večinoma izgnali v Avstrijo. To sta počela Ozna in Knoj, ki sta polet 1945 iz lendavskega okraja izgnala tudi 558 Madžarov. Posebej nerazumljivi in nasilni so bili izgoni slovenskih družin iz obmejnega pasu z Avstrijo leta 1947, ki so jih »kot živino« vozili na med vojno opuščena posestva na Kočevskem.

Navadno so oboroženi oznovci in knojevci do izgnancev prišli ponoči

Vsi ti izgoni se niso prav nič razlikovali od tistih, ki so jih med vojno izvajali Nemci: navadno so oboroženi oznovci in knojevci do izgnancev prišli ponoči, jim povedali, da jih »preseljujejo«, jim dali kakšni dve uri časa, da se »pripravijo«, potem pa jih s tovornjakom odpeljali do železniške postaje in nato z vlakom v Kočevje. Na Kočevskem so jih namestili v hišah, ki so jih na začetku vojne zapustili kočevski Nemci. Tam je potem šlo samo še za golo preživetje, precej jih je tam tudi umrlo. V knjigi je omenjenih dvajset družin z območja Maribora, štiri s Prevalj, petnajst iz Murske Sobote, pet iz Gornje Radgone in pet iz Doljne Lendave ter 23 družin iz območja od Rateč do Mojstrane. Iz vasi Petišovci pri Lendavi so komunisti izgnali kar 215 družin, njihovo premoženje pa zaplenili. S tem naj bi jih »zaščitili« pred morebitnim požarom na tamkajšnjih naftnih vrelcih.

Ivo Žajdela, Komunistično uničevanje Celja, Celje, Milko Mikola, Demokracija, 17. 3. 2016