Okrožnico za letošnjo svetovno misijonsko nedeljo je podpisal še papež Janez Pavel II., objavljena pa je bila po njegovi smrti.

Dragi bratje in sestre!

1. Svetovna misijonska nedelja je letos posvečena evharistiji. Zato nam pomaga globlje razumevati evharistični pomen našega življenja, ko se vživljamo v dogajanje v dvorani zadnje večerje. Tam se je Jezus na predvečer svojega trpljenja daroval za ves svet: »Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: 'To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.'« (1Kor 11, 23–24).
V svojem zadnjem apostolskem pismu Ostani z nami, Gospod (OG) sem vas spodbujal k zrenju Jezusa, ki se kot »razlomljeni kruh« podarja vsemu človeštvu. Njegov zgled nas vabi, da svoje življenje posvetimo bratom in sestram, še posebno najbolj potrebnim. Evharistija je »vesoljno znamenje« in v zakramentalni obliki napoveduje, kar se bo zgodilo, »ko bodo vsi, ki so deležni človeške narave, prerojeni v Kristusu po Svetem Duhu skupaj zrli Božje veličastje in bodo mogli reči 'Oče naš'« (M 7). Sveta evharistija razkriva bistvo misijona in tako vsakega verujočega, še posebej pa misijonarje, spodbuja, naj postanejo »kruh, ki se lomi za življenje sveta«.

Človeštvo potrebuje Kristusa, ki je »razlomljeni kruh«

2. Zdi se, da je sodobna družba odeta v globoko temo, saj jo pretresajo dramatični dogodki in jo prizadevajo razne naravne nesreče. Toda tako kot je Jezus »tisto noč, ko je bil izdan, razlomil kruh,« (1Kor 11, 23), ga lomi tudi danes (prim. Mt 26, 26) in se pri obhajanju svete maše daruje nam vsem v zakramentalnem znamenju svoje ljubezni. Zato sem želel spomniti, da »sveta evharistija ni samo izraz življenja skupnosti v Cerkvi, temveč je tudi znamenje solidarnosti s celotnim človeštvom« (OG 27), je »nebeški kruh«, ki daje svetu življenje (prim. Jn 6, 33) ter človeška srca odpira novemu upanju.
Isti Odrešenik, ki je ob pogledu na trpeče množice sočustvoval z njimi, »ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9, 36), je živo navzoč v evharistiji in je že stoletja sočuten z revnim in trpečim človeštvom.
V njegovem imenu se pastoralni delavci in misijonarji podajajo v neznane predele sveta, da bi vsem prinesli »kruh« odrešenja. Priganja jih namreč zavest, da je mogoče v povezanosti s Kristusom – ta »je središče vse človeške zgodovine, ne le cerkvene (prim. Ef 1, 10; Kol 1,15–20)« (OG 6) – izpolniti najgloblja hrepenenja in pričakovanja človeškega srca. Samo Jezus more nahraniti človekovo srce, ki je lačno ljubezni, in samo on more odžejati željne pravičnosti. Samo on omogoča slehernemu človeku, da je deležen večnega življenja: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6, 51).

Cerkev, združena s Kristusom, postaja »razlomljeni kruh«

3. Ko cerkvena skupnost obhaja sveto evharistijo, še posebno v nedeljo na Gospodov dan, doživi v luči vere, kako pomembno je srečanje z vstalim Kristusom, in se vedno bolj zaveda, kako je evharistična daritev »za vse« (Mt 26, 28). Kdor se hrani s telesom in krvjo križanega in vstalega Gospoda, tega »daru« ne more obdržati le zase, pač pa ga mora velikodušno deliti z drugimi. Močna in predana ljubezen do Gospoda nas usposablja za pogumno oznanjevanje Kristusa; za oznanjevanje, ki se v mučeništvu izrazi kot največja predanost ljubezni do Boga in ljudi. Evharistija nas usposablja za vnete oznanjevalce evangelija, ki se dejavno posvečajo ustvarjanju bolj pravične, bolj bratske in sestrske družbe.
Iz srca si želim, da bi leto evharistije navdušilo vse cerkvene skupnosti, »da bi na mnoge oblike revščine v današnjem svetu odgovorile z bratsko in sestrsko skrbjo« (OG 28). Tako bomo »po medsebojni ljubezni in še posebej po skrbi za najbolj potrebne prepoznavni kot resnični Kristusovi učenci (prim. Jn 13, 35; Mt 25, 31–46). To sta namreč merili, s katerima preverjamo pristnost našega obhajanja svete evharistije« (OG 28).

Misijonarji – »kruh, si se lomi« za življenje sveta

4. Kristus tudi danes svojim učencem naroča: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14, 16). V njegovem imenu gredo misijonarji po svetu, da bi oznanili evangelij in o njem pričevali. Po njihovih dejanjih se uresničujejo Odrešenikove besede: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6, 35); oni sami postajajo »kruh, ki se lomi« za brate in sestre. Nekateri darujejo celo svoje življenje.
Koliko misijonarjev je v današnjem času mučencev! O da bi njihov zgled pritegnil tudi mnoge mlade, da bi se podali na pot herojske zvestobe Gospodu Jezusu Kristusu! Cerkev potrebuje može in žene, ki so se pripravljeni popolnoma posvetiti veliki evangeljski stvari.
Misijonska nedelja, ki se obhaja po vsem svetu, je odlična priložnost, da se bolj zavemo, kako sila potrebno je sodelovati pri oznanjevalnem poslanstvu, ki so ga že začele krajevne Cerkve in druge cerkvene ustanove. Naj med temi ustanovami še posebno omenim Papeške misijonske družbe in Misijonske inštitute. To poslanstvo potrebuje poleg molitve in žrtve tudi konkretne materialne darove. Ob tej priložnosti želim ponovno poudariti, kako pomembno delo opravljajo Papeške misijonske družbe (Družba za širjenje vere, Družba svetega otroštva in Družba sv. Petra apostola) in vas obenem tudi prosim, da jih velikodušno duhovno in materialno podpirate.


***
Naj nam Devica Marija, Božja Mati, pomaga v srcih znova podoživeti dogajanje v dvorani zadnje večerje, da bodo naše cerkvene skupnosti postale resnično »katoliške«. V takšnih skupnostih je živ »misijonarski duh«, ki »je tesno povezan s Kristusom« (OP 88) in z »evharističnim duhom«, katerega vzor je Marija, »žena evharistije« (CE 53). Takšne skupnosti so vedno odprte za glas Svetega Duha in za potrebe človeštva. To so skupnosti, v katerih se verniki, še zlasti misijonarji, ne obotavljajo postati za druge »kruh, ki se lomi za življenje sveta«.

Vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov!

V Vatikanu, 22. februarja 2005, na praznik Sedeža apostola Petra

Janez Pavel II.