Svojo izkušnjo o življenju v Zambiji in Malaviju je z nami delil jezuit in dolgoletni misijonar, pater Stanko Rozman, ki je letos dopolnil 80 let. »Ko sem šel v misijone, sem odšel za vedno. Nisem načrtoval, da se bom kaj dosti vračal, razen na počitnice. Slovenija je bila kot nahrbtnik, ki sem ga nosil v Afriki. Zdaj, ko sem se vrnil v Slovenijo, pa nosim Afriko v nahrbtniku,« z nasmehom na obrazu pripoveduje pater Stanko.

Predsednik: Aidsa pri nas ni

Ko je prišel v eno od župnij v Zambiji, ki je bila po površini velika kot Slovenija, se je spraševal, kako naj organizira pastoralno delo. Takrat je v Zambiji razsajal sifilis, ki so ga vojaki prinesli domov s svetovnih bojišč. Eno od tamkajšnjih plemen, Ila, je skoraj izginilo. Kmalu zatem pa se je izkazalo, da je tudi aids močno razširjen med prebivalci. »Temu je oblast sprva nasprotovala. Predsednik je celo dejal: `Aidsa ni pri nas.´ Potem pa je za virusom HIV zbolel njegov sin in zaradi tega tudi umrl. Naposled je le priznal, da aids obstaja,« razlaga pater Stanko. Bolezen tako ni bila več tabu, ampak nadloga, s katero se je bilo treba soočiti.

Pater Stanko Rozman se je rodil leta 1942 v Kovorju na Gorenjskem. FOTO: Siniša Kanižaj

Ljudje so umirali "kot muhe"

Ocenil je, da bo ljudem najbližje, če ustanovi neke vrste zdravstvene centre, v katerih bi posvečali pozornost pacientom, ki so zboleli za virusom HIV. »V Nangomi sem ustanovil program PAO (Patience and Orphance), prek katerega smo začeli pomagati bolnikom z aidsom in sirotam, ki se je zelo hitro prijel. V začetku, ko še ni bilo zdravila, ki upočasnjuje napredek bolezni, so ljudje umirali kot muhe. V Zambiji je bila tretjina ljudi okuženih z virusom HIV. Nisem mogel verjeti tem podatkom, ampak to je bila kruta resnica.«

Z zdravilom se je proces napredovanja bolezni pri ljudeh sicer upočasnil in zdaj je videti, kot da se je aids nekoliko potuhnil, ampak je na žalost še vedno zelo prisoten, ugotavlja slovenski misijonar.

Desetina otrok je sirot

Kot pripoveduje pater Rozman, je deset odstotkov otrok sirot, »kar pomeni, da so potomci staršev z virusom HIV. V nekaterih primerih je umrl eden od staršev, v nekaterih pa oba. Zato smo skupaj z laiškimi misijonarji v Nangomi osnovali program pomoči šolarjem, ki so jim umrli starši. Ko nas je obiskal pater Miha Drevenšek, je dejal, da je to super program.« Nato je tudi on v nekaj letih zagnal program botrstvo na daljavo, v katerega je bilo vključenih približno 1000 sirot.

FOTO: Siniša Kanižaj

Smeh je v njihovi naravi

Kljub revščini, ki pesti države podsaharske Afrike, imajo tamkajšnje družine tudi po šest otrok. »Četudi 40 odstotkov otrok umre do četrtega leta starosti, prebivalstvo še vedno narašča. Tamkajšnji otroci se razveselijo vsakega daru. Kako veseli so iz cunj narejene žoge. Brcajo jo in se podijo za njo. Vsakega človeka sprejmejo z nasmehom. Smeh je v njihovi naravi. Znotraj pa so lahko tudi zaskrbljeni,« zaključuje pater Stanko Rozman.