Za pot so potrebovale še enkrat več časa kot običajno, na ulicah Kijeva je namreč včeraj dopoldan ob izbruhu vojne nastala velika gneča, množice ljudi so želele čim prej zapustiti mesto. Mnogi so odhajali tudi peš. 

»Težko je potovati v takih razmerah, a smo vendarle srečno prispele,« je hvaležna s. Marta.

»Ko sem se zbudila, je pokalo«

Za odhod iz Kijeva so se odločile včeraj zjutraj, ko so se Ukrajinci zbudili v vojno stanje. »Zbudila sem se ob peti uri, slišala sem, da je pokalo, videla sem, da je taka svetloba vsepovsod. Takoj sem pomislila, da je mogoče to to, kar smo pričakovali, da se lahko zgodi. Takoj sem šla gledat novice, a nisem nič zasledila, da je to vojna. Ob sedmih pa nas je klical lazarist in nam sporočil, da se je začela vojna.«

Po skupni molitvi in pogovoru so se odločile, da odidejo iz mesta. Po maši, ki jo je za njih daroval tamkajšnji lazarist, so dopoldan krenile na pot.

Sama je odločitev položila v Jezusove roke, zaupala je, da bo On »požegnal odločitev.« Kljub temu, da se je bilo treba na hitro odločiti, je v sebi čutila mir in svobodo. Dva od lazaristov, s katerimi so delale skupaj v Kijevu, sta medtem ostala v mestu in so v stiku.

Razmere v prestolnici sicer včeraj po njenih besedah še niso bile kritične, z izjemo velike gneče na cesti ter prisotnosti vojaških vozil. »Včeraj so šli boji za vojaško letališče v bližini mesta, to je strateška točka za vojsko. Smo se tudi peljale tam blizu, a vseeno je bila pot varna.«

Več o aktualnem dogajanju v Ukrajini: med žrtvami vojaki in civilisti

»Nismo verjeli, da se to res dogaja«

Potem ko so v državi razglasili vojno, je Kijev včeraj zjutraj napolnil zvok siren, a vseeno je bilo po besedah slovenske misijonarke težko dojeti, da se to resnično dogaja. »Ko se je začelo, nismo mogli verjeti. To je en tak trenutek, kakor da možgani ne sprejemajo, da je to res, kar se je govorilo. Težko si predstavljaš, kaj je to vojska …«

Ko so šli v sredo zvečer spat, niso niti malo slutili, da se bodo naslednje jutro zbudili v vojno. »Napovedani so bili datumi, najprej 16., potem 22. in 23., to je šlo mimo mirno in niti najmanjše misli ni bilo, da bi se lahko vojna začela. Smo tudi dobro spali. Nič nisem imela to v mislih.«

Čeprav so še zelo utrujene od poti in vse dogajanje še prihaja za njimi, so hkrati že v stiku z ljudmi na Češkem in Slovaškem, ki so pripravljeni pomagati.