Zapri
Iskanje

Misterij črno-belih prostranstev

Za vas piše:
Katarina Tominec
Objava: 26. 02. 2021 / 20:37
Oznake: Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.06.2021 / 11:02
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Misterij črno-belih prostranstev

Misterij črno-belih prostranstev
Pianist Zoran Škrinjar predvsem o sebi, pianizmu, (s)lepoti in o glasbi na splošno.

Zoran Škrinjar: »Ko je slepota zares prišla – imam le še odstotek vida, kar pomeni, da ločim temo od svetlobe, zaznavam silhuete –, sem se kljub vsemu odločil, da bom ostal pianist. Vedel sem, da obstajajo slepi pianisti, kot recimo Ray Charles in George Shearing. Vsi so mi govorili, da ne bom zmogel, jaz pa sem si rekel, da bom – bilo mi je v izziv.« FOTO: P. T.


Muzikolog, poliglot, novinar, promotor kulture slepih in slabovidnih, sogovornik s težko nadkriljivo erudicijo in invencijo – vse našteto je le površen oris široke dejavnosti in radoživosti umetnika, glasbenika Zorana Škrinjarja. (pogovor objavljamo v tiskani Družini in v priponki spodaj)

O začetkih glasbene poti:

»Do mojega četrtega leta smo živeli v Piranu, tik ob morju. Neizmernost; kamor pogledaš, ni konca. Vse je tam. Iz te neizmernosti izhajamo in se tudi vračamo vanjo, tako vsaj mislim. Pri štirih letih sem dobil otroško klavirsko harmoniko, mogoče je imela eno oktavo, moj prijatelj pa je imel plastično trobento, in sva kar »igrala« skupaj. Kmalu zatem smo se preselili v Ljubljano in tovrstnega »muziciranja« ni bilo več. Pozneje sem kot osnovnošolec prepeval v otroškem zborčku, kjer sem bil edini fant. V 2. razredu osnovne šole so me vpisali v glasbeno šolo. Nisem nič posebej razmišljal, kateri inštrument – klavir so mi ponudili in klavir sem igral.«

O študiju in znanju petih jezikov:

»Vzporedno s Srednjo glasbeno in baletno šolo sem obiskoval Šubičevo gimnazijo, jezikovno smer, se pravi »angleščina, francoščina, latinščina«, za grščino fakultativno pa nisem imel časa, čeprav me je zanimala. Hotel sem študirati jezike in vzporedno klavir, vendar sem ugotovil, da se mi to časovno ne bi izšlo. Vpisal pa sem poleg klavirja še muzikologijo na Filozofski fakulteti; ta kombinacija študija je bila bolj kompatibilna, z njo sem si razširil obzorje znotraj tistega, kar me je najbolj zanimalo: glasba.«


Zoran Škrinjar je bil gost mednarodnega Jazz abonmaja v ljubljanskem Cankarjevem domu, zmagovalec tekmovanja JAZZON I. za najboljšo slovensko jazzovsko kompozicijo »The Magic Voice of Miss Mysterious«, avtor istoimenske dvojne zgoščenke, avtor zgoščenke z jazzovsko glasbo »En’ mal’ smo kvartal«. FOTO: P. T.


O bolezni oči degeneratio retinitis pigmentosa:

»Slepel sem postopoma, popolnoma oslepel pa nekaj let po diplomi. Za svojo diagnozo sem izvedel, ko sem bil star enaindvajset let, med študijem na dveh fakultetah, imel sem študentsko službo, ravno so me tudi klicali v vojsko ipd. Nisem reagiral, kot da je konec sveta, temveč sem se ukvarjal s tem, kako bom našel rešitev in koliko časa ter koliko bom še videl, ker mi nihče ni znal tega natančno povedati; potek bolezni je bil nepredvidljiv. Povezal sem se s prijatelji medicinci in prebral o pigmentozi vse, kar sem še lahko. Pri pigmentozi je običajno tako, da ohraniš (zelo ozek) centralni vid (t. i. tunelski vid), medtem ko periferni vid močno peša. /…/ Najprej sem malo težje bral note, nato not nisem več videl, nato so bile samo silhuete in barve, nato je še to zbledelo. Ko je slepota zares prišla – imam le še odstotek vida, kar pomeni, da ločim temo od svetlobe, zaznavam silhuete –, sem se kljub vsemu odločil, da bom ostal pianist. Vedel sem, da obstajajo slepi pianisti, kot recimo Ray Charles in George Shearing. Vsi so mi govorili, da ne bom zmogel, jaz pa sem si rekel, da bom – bilo mi je v izziv.«

O Mozartu, njegove skladbe s simfoniki RTV Slovenija posnel za ploščo »Manj znani Mozart«:

»Z Mozartom sem se srečal zelo kmalu, že v drugem razredu nižje glasbene sem igral njegove variacije »Ah, vous dirai-je, Maman«. Ko sem dobil idejo, da bi povezal klasiko z jazzom, sem se tega lotil ravno s priredbo omenjenih variacij in leta 1992 napisal skladbo za jazz trio (klavir, bas, bobni) z naslovom Amadeusblues – skladba je bila krstno izvedena na mojem prvem kombiniranem koncertu v Rdeči dvorani Magistrata in bila odlično sprejeta. Pozneje, ko sem bil že resnejši jazzist, pa sem aranžma dovršil, v okviru moje najmlajše zgoščenke »The Magic Voice of Miss Mysterious« je izšla posodobljena verzija z naslovom Amadeusblues.com. Tu so že prisotni resnejši aranžerski »ukrepi«. Preposlušal sem mnogo posnetkov, ki so me navdušili, in našel svoje najljubše izvajalce Mozarta. Mogoče sem tako kot Mozart malo naivec, vsekakor optimist, na nek način povezan z njim na duhovni ravni.«


Zoran Škrinjar je bil s simfoniki RTV Slovenija solist na zgoščenki s klasično glasbo »Manj znani Mozart«. Kot klasični in jazz pianist je med drugim koncertiral v Pragi, v Ženevi, v estonskem Pärnuju, FOTO: P. T.


O orkestru, dirigentu, klavirju …, ki jih na odru na nastopu ne vidi:

»Šel sem skozi neke procese, ki so bili pravzaprav precej kruti. Imel sem koncerte, ko je šlo tudi kaj ali precej »mimo«. Moral sem (pre)slišati kako manj naklonjeno kritiko. Prof. Valdma je bil zelo zahteven pedagog, nekoč mi je rekel: »Ovire moraš obrniti sebi v prid.« Takrat sem se zavedel krutosti lastne situacije in spoznal, da se moram pač boriti tako, da me na odru ne bo strah. Sčasoma, z leti nastopanj po seminarjih, z vajo, se je to tudi uresničilo. Lažje je pri jazzu, kajti improvizacija ni tako »zakoličena«

O razodevanju Boga v njegovem življenju:

»Verujem v Boga, ker sem se velikokrat v življenju prepričal, da Bog je. Pomeni, da sem spoznaval Boga postopno, skozi posamezne življenjske »faze«, in da to spoznavanje še vedno traja. Moja največja učiteljica, oziroma posrednica presežnega, je trenutno moja hčerka, kajti otroci te znajo postaviti pred dejstva, spričo katerih ostaneš »brez teksta«. Okno svetlobe je zame seveda moja žena. Ne bi pa na tem mestu ustvarjal filozofsko-teološke ekspertize, menim preprosto, da je potrebna vera, ki izhaja iz življenjskih izkušenj, da pač poskušaš vse svoje lastnosti usmeriti v dobro, in da se to dobro z Božjo pomočjo povečuje, da raste, po možnosti do konca življenja, in da se nekoč v vsemogočni ljubezni konča v dobro vseh ljudi.«


Z Zoranom Škrinjarjem se je za Družino pogovarjala akademska pianistka Katarina Tominec. Intervju je objavljen v tiskani Družini in v priponki spodaj. FOTO: P. T.

Nalaganje
Nazaj na vrh