Velikan katalonske umetnosti Antoni Tàpies (1923−2012) je slikar, kipar, grafik, teoretik in esejist in prejemnik številnih nagrad za svoje delo, med drugim mu je španski kralj Juan Carlos I. leta 2010 podelil častni naziv markiz Tapies. Eden najbolj znanih španskih umetnikov po 2. svetovni vojni je v mednarodnem prostoru prisoten od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja. Večkrat je sodeloval na ljubljanskem grafičnem bienalu, prvič leta 1967, in takoj prejel veliko nagrado, močno je vplival na takratno generacijo slovenskih umetnikov: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Andrej Jemec.

Tapies v svojem ateljeju

Tàpies je umetnik preprostih podob in oblik, ki se ponavljajo v njegovem celotnem ustvarjanju, in mojster eksperimentiranja z materiali. V njegovem ustvarjanju je duhovna dimenzija prevladovala nad formalizmom. »Bil je neke vrste mistik, ustvarjal je pod vplivom srednjeveške katalonske mistične tradicije,« pravi Nevenka Sivavec, direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Še posebej je na njegovo razmišljanje in ustvarjanje vplival španski teolog, misijonar in mistik Ramon Llull, ki je kot polihistor razvil t. i. »umetnost kombinatorike«. »S kombinacijami številk je prek meditacije in kontemplacije združeval nezdružljivo in prišel do nekega uvida,« razloži Sivavčeva in pristavi, da na Tapiesovih delih odseva Llullova mistična kombinatorika.

Rojen v katoliški katalonski družini

Tàpies je bil rojen v verni španski družini in vzgajan v katoliškem duhu. Odraščanje pod frankovskim režimom je zaznamovalo tudi njegovo ustvarjanje. Uprl se je diktaturi in bil nekaj časa s študenti, ki so protestirali na ulici in so jih kapucini »skrili« v svoj samostan, tudi zaprt. Temačne črno bele slike, pravijo kritiki, so metafora za Frankovo Španijo, motivi vrat, stene, vreč, paketov pa so asociacija na ujetost, brezizhodnost, zaprtost; simbol križa, številke in črke, odtisi stopal pa kažejo na umetnikovo duhovno dimenzijo . Atelje v hiši v Barceloni, kjer je živel z ženo in tremi otroki, je bil, kot pravijo poznavalci, »neopazen, stopil se je z okolico«. Poznana je njegova misel, da ga ne zanima nič, kar lahko fotografiramo. Zanimalo ga je duhovna dimenzija ustvarjanja. »Zaradi tega je ustvaril svoj svet simbolov in znakov, ki na prvi pogled zgledajo abstraktno, hermetično zaprto, v resnici pa umetnik, ki je za umetnino potreboval nešteto ur meditacije in razmišljanja, od gledalca zahteva le več angažmaja,« pravi Sivavčeva.

Postavitev razstave v MGLC. Z dovoljenjem MGLC in Fundació Antoni Tàpies. (foto K.H.)

Razstava bo v MGLC na ogled do junija

Umetnik je ustvaril izjemen opus, v Ljubljani predstavljajo del grafičnega opusa, saj je bil tesno povezan z ljubljanskim grafičnim bienalom, vplival je tudi na ustvarjanje številnih slovenskih grafikov. Razstavo so pripravili v sodelovanju s Fundació Antoni Tapies, ki jo je leta 1984 v Barceloni osnoval umetnik sam za promocijo in razširjanje sodobne umetnosti.

Del galerijskega prostora – poimenovali so ga Tapiesov laboratorij – je namenjen za izobraževalne in mediacijske aktivnosti, namenjene šolarjem, mladostnikom in družinam. Vsako prvo nedeljo v mesecu bomo organizirali družinske delavnice.