Prispevek sem pod naslovom Mit o »Osvobodilni fronti« objavil 11. 2. 2016 (Demokracija).

Leta 2015 je izšla knjiga o revolucionarnem nasilju, ki jo je napisal zgodovinar Damjan Hančič, ki bi mu težko lahko rekli, da spada v levi »tabor«. Branje poglavja o Osvobodilni fronti me navdaja z čudenjem oz. razočaranjem. Čeprav se že deset let profesionalno ukvarja z preučevanjem revolucionarnega nasilja, mu očitno še vedno ni jasno, kaj je to Osvobodilna fronta oz. za kaj je pri tem sploh šlo. Še vedno ponavlja za levičarskimi zgodovinarji, da je bila Osvobodilna fronta koalicijska organizacija, v kateri so imeli komunisti vodilni položaj.

Kominterna in njena »politika« t. i. ljudskih front

Vsakomur, ki se le malo poglobi v delovanje komunistov od tridesetih let naprej, je jasno, za kaj je pri vsem (komunistična revolucija, Osvobodilna fronta, odpor oz. »NOB«) sploh šlo.

Slovenski (jugoslovanski) komunisti so se ravnali po navodilih Kominterne. Politika Kominterne je bila razširiti komunizem, tudi preko revolucij oziroma nasilja, po vsem svetu. Ker pa so v tridesetih letih komuniste po mnogih deželah zaradi njihovega nasilja preganjali (tudi zapirali), je sredi 30. let Kominterna začela s politiko t. i. ljudskih front. Oba izraza, »ljudski« in »fronta« sta narekovala množičnost. Najprej, komunisti so se že zgodaj, da bi varali ljudi, skrivali pod različna splošno uveljavljena imena, v tem primeru pod izraz ljudski (ljudska fronta).

Infiltracija v civilnodružbene organizacije

Pri taktiki z ljudskimi frontami je šlo je za to, da komunisti ne bodo več nastopali kot komunisti (pod tem imenom), ampak se bodo poskušali čim bolj vključiti (»infiltrirati«) v civilnodružbene organizacije, kot so bili sindikati, športna društva (sokoli), kulturna društva, prosvetna društva, pevski zbori, gasilci, razna interesna društva (npr. društvo kmečkih fantov in deklet) itd. Vključili naj bi se v ta društva, tam navezovali stike, iskali somišljenike in potem kot člani teh društev bolj prikrito delovati. Predvsem pa naj bi znotraj društev pridobili čim več somišljenikov ter svojo politiko (ideologijo) izražali preko dejavnosti teh združenj in društev. Ustanavljali so tudi nova društva, ki so nosila bolj politično (ideološko) neprepoznavna imena (v primerjavi z zelo jasnim izrazom komunisti), kot je bilo »društvo prijateljev Sovjetske zveze«.

Komunisti so v ustavo zapisali, da so v revoluciji »zrušili stari družbeni red«. To pove vse. Foto: Ivo Žajdela

Komunisti so okupacijo izkoristili za nasilno »revolucijo«

S tem so v drugi polovici 30. let dokaj uspešno prikrili najprej sebe, pa tudi svojo dejavnost. Potem pa so se konec 30. let razmere zaostrile z vojno. Ta je bila za komuniste kot dar z neba, čeprav tega seveda niso razglašali. Z vojno so prišle okupacije dežel. Ko so Slovenijo okupirale tuje sile, so, še posebej dosledno Nemci, ukinili policijsko-sodni aparat. Uvedli so svojega, ki pa je bil učinkovit le parcialno, ni pa več pokril celotnega ozemlja. Nastal je »prazen« prostor (ozemeljsko in varnostno), ki so ga takoj izkoristili komunisti. V tem pravno »praznem« prostoru so lahko takoj začeli s komunistično »revolucijo« (nasiljem; revolucijo dajem v narekovaje zato, ker je šlo za psevdorevolucijo, za lažno torej). To so organizirali na dveh ravneh. Ena raven je bila za javnost. Sebe so razglašali za upornike proti okupatorju. Vpeljali so skrbno oblikovano propagandno terminologijo: upor, »narodno« osvobodilni boj itd.

Komunisti so se skrili za termin Osvobodilna fronta

Predvsem pa, sebe oz. svojo vlogo so, po bogatih izkušnjah iz časa politike »ljudskih front«, skrbno prikrili za novim izrazom. Ustanovili so »Osvobodilno fronto«. Ves upor in boj je vodila organizacija s tem takrat (ko so bili ljudje do konca ponižani s prihodom tujca v našo deželo, ki je naenkrat obrnil njihov svet na glavo) magično privlačnim imenom. Spretni komunisti, predvsem Edvard Kardelj in Boris Kidrič, sta Osvobodilno fronto organizirala tako, da bi tisti v njej kot tisti zunaj mislili, da gre za pomembno organizacijo in nosilko upora proti osovraženemu okupatorju. Prav vse v zvezi z Osvobodilno fronto so organizirali komunisti.

V resnici je bila Osvobodilna fronta drugo ime za Komunistično partijo. Bila je evfemizem, lepo zveneča maska, pod katero so se prikrili, svoje bistvo in svoje početje. Zato je nepojmljivo, da nekateri še vedno pišejo, kako je bila Osvobodilna fronta koalicija, sestavljena iz levo usmerjenih druženj in posameznikov, v kateri so imeli komunisti prevladujoči položaj. Torej naj bi bili le eno od združenj v tej novi organizaciji, pa čeprav z vodilno vlogo. Nepojmljivo zato, ker očitno nihče ne bere temeljnih tekstov očetov tega spretno izpeljanega projekta, predvsem pa, ker so miti pač lepi. Nočejo ali ne zmorejo videti tega, kar je povsem razvidno: kako je do OF prišlo, kdo in zakaj jo je organiziral, kako je funkcionirala.

Komunistična »spominska plošča« na Pugledu v Kočevskem rogu o »dolomitski izjavi«, s katero so formalizirali vodstvo komunistov v OF. Foto: Ivo Žajdela

OF je bila čisti formalizem, propagandno ves čas močno izpostavljena

Pa saj, če beremo samo Kocbekovo Tovarišijo, nam je lahko vse jasno. Tam je Kocbek nazorno prikazal, kako je ta spretna »politika« Kardelja in Kidriča funkcionirala. Raznim nekomunistom (simpatizerjem komunistov), formalno članom OF, so komunisti podelili (formalno omogočili) neke funkcije, sprva le v obliki članov »izvršnega odbora« (spet samo v obliki formalizma, saj so o vsem pomembnem odločali komunisti). Kocbek je obširno opisal pogovore s Kidričem in tudi drugimi (npr. Vidmarjem). Zaradi teh pogovorov se je počutil pomembnega. V resnici pa so vse pomembne odločitve sprejemali komunisti, pa še to le Kardelj in Kidrič.

To oz. takšna je bila ta tako lepo zveneča in »zveličavna« Osvobodilna fronta. Bila je čisti formalizem, propagandno ves čas močno izpostavljena, ustanovljena le za to, da so se za njo prikrili komunisti, hkrati pa je še privlačila mnoge nekomuniste, ki se jim pod njihovim neprikritim imenom ne bi pridružili. Če ne pogledamo v čas »ljudskofrontne« politike Kominterne (komunistov), vse to težje vidimo in razumemo.

Premlevanje levičarskih propagandnih konstruktov

Druga raven delovanja komunistov je bila prikrita: zbirali so podatke o ljudeh, ki jih bodo »odstranili« in hitro, že avgusta 1941, so jih začeli ubijati. Že poleti 1941 so začeli z odkritimi revolucionarnimi dejanji in procesi, pri čemer jih je (zaradi svojega sebičnega interesa) kritiziral celo Stalin (Kominterna). Organizirali so t. i. Varnostnoobveščevalno službo, ki je takoj postala »udarna pest« partije, paravojska za zbiranje informacij o političnih nasprotnikih in za njihovo uničevanje. Takoj so sprejeli tudi nekaj (revolucionarnih) »odlokov«, ki pa so bili bolj formalnega značaja, čeprav so bili sami po sebi zelo zgovorni. Bistvena je bila praksa, početje »na terenu«, to pa je bilo revolucionarno nasilje, ki ga je ves čas spremljala strupena propagandna vojna, s katero so (o)črnili žrtve tega nasilja.

Vse ostalo o Osvobodilni fronti je nekoristno premlevanje propagandnih konstruktov oz. postrevolucionarne mitologije. Danes – sedemdeset let po dogodkih in 25 let po demokratizaciji Slovenije /leta 2015/ – človek s povzemanjem tega in mnogih drugih mitov kaže le ali pokvarjenost ali intelektualno lenobo. Namreč, vse je povsem jasno.

Čaščenje zločincev s spomeniki

Kje v okupiranih državah po Evropi pa je kdo leta 1941 ubijal svoje sorojake? Slovenski (in, vedno, jugoslovanski) komunisti so to leta 1941 in 1942 počeli »na debelo«. Italijanski in grški levičarji so šele proti koncu vojne koga ubili. Ampak v Italiji so imeli pred tem dvajset let zločinski fašizem. Mussolinija in Petaccijevo so konec aprila 1945 ustrelili, potem pa v Milanu njuni trupli potegnili na nadstrešek bencinske črpalke, da bi ju lahko videla zbrana množica in da so ju ponižali. Ali s(m)o pri nas obesili za noge Kardelja in zakonca Kidrič? Slovenska prestolnica Kardelja in Kidriča časti s spomeniki in grobnicami sredi mesta – še petindvajset let /zdaj že 35 let/ po demokratizaciji.

Komunistična »spominska plošča« o ustanovitvi »Osvobodilne fronte« v Središču ob Dravi. Vir: I. Ž.

Morilska komunistična tolpa je bila »osvobodilno gibanje«?!

V uvodu imenovan avtor je čutil nekakšno potrebo, da je v tej svoji knjigi (Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945) med množico citatov (opomb) na neki strani, kjer je nekaj zapisal o Varnostnoobveščevalni službi OF, citiral dva avtorja oz. njuni novejši deli. Prvi citat je v prvem stavku (str. 40): »Že avgusta 1941 je CK KPS ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS), in sicer z naslednjim namenom: 'da opravlja obveščevalno delo za osvobodilno gibanje in preprečuje delovanje kolaborantov in izdajalcev.'« (Božo Repe, S puško in knjigo, str. 96.)

Morilska komunistična (revolucionarna) tolpa je torej »osvobodilno gibanje«, VOS pa je bila plemenita služba, ki je »preprečevala delovanje« »kolaborantov in izdajalcev«.

Citiranje Repetovih absurdov

Nekaj naprej se je avtorju zdelo potrebno citirati iz knjige Gregorja Kranjca Hoja s hudičem, da je bil VOS »disciplinski organ KPS«. »Disciplinski organ«? Od kdaj pa »disciplinski organi« izvajajo najbolj zavržne zločine, kot je to počel komunistični VOS? Naj tu pustim ob strani vprašanje, zakaj se je avtorju zdelo potrebno citirali te absurdne trditve o zločinski komunistični VOS, saj odgovora nanj ne vem.

Kot vemo so se ljudje, ki jih Repe in Kranjc imenujeta z odioznima terminoma »kolaboranti« in »izdajalci«, uprli komunističnim morilcem, prav tem, ki naj bi za nekaj, kar naj bi bilo »osvobodilno gibanje«, preprečevali delovanje nepridipravov.

Avtor je v knjigi obravnaval revolucionarno nasilje. Pri tem je navedel veliko množino tega nasilja oz. zločinov. Zato je toliko bolj absurdno pleteničenje z mitologijo o »Osvobodilni fronti« in citiranjem Repetovih absurdov.

Pomembno je bilo dejansko stanje

Prvo poglavje z naslovom Opredelitev in razlaga temeljnih pojmov je avtor končal s stavkom (str. 28): »Je pa slovenska protirevolucija po ustanovitvi domobranstva jeseni 1943 in nato v letih 1944 in 1945, kljub nekaterim sicer zelo prozahodno oz. prozavezniško usmerjenim častnikom in skupinam, po zunanjem vtisu in videzu postajala vse bolj kolaboracionistična, ker jo je tudi ob spretni mednarodni propagandi revolucionarnega tabora kot tako predstavilo celo zahodnim zaveznikom, kar je bil tudi eden od poglavitnih dejavnikov za njihovo izročitev Titovi Jugoslovanski armadi konec maja 1945.«

Očitno je enim pomembnejši »zunanji vtis in videz«, kot pa dejansko stanje, to je nadvse neugoden položaj, v katerem se je po kapitulaciji Italije znašla protirevolucionarna stran. Eno so bili interesi vodstva komunistične revolucije, eno interesi »zaveznikov«, drugo, in to je v slovenskem primeru najpomembnejše, ves strahotni lok komunistične revolucije (nasilja) od začetka zlorabe okupacije in odporniških gesel, komunistične morije do izrazito preračunljivega odnosa vodstva partizanov do »zaveznikov«, kjer jih je zanimalo le uničenje glavnega nasprotnika, zmaga v vojni in oblast.

Vosovskega morilca so v Ljubljani preoblekli v »ilegalca«. Foto: Ivo Žajdela

Uporabljanje zamegljevalne terminologije

Avtorju se je zdelo potrebno razpisati tudi o pojmu »državljanska vojna«, očitno zato, ker ga je potem v nadaljevanju brez zadrege uporabljal in tako meglil bistvo. Navedel je vrsto zagovornikov oz. uporabnikov tega pojma in tudi nekaj tistih, ki smo ga problematizirali. Polemiziral je z stališčem, da je uporaba pojma državljanska vojna krivična do z revolucionarnim nasiljem prizadete strani, saj krivdo enači med povzročiteljem zla, to je komunistično revolucijo, in med njegovo žrtvijo, to je protirevolucionarnim gibanjem. Meni, da ni pomembno, kako močen je kdo bil, ali je bil v nekem obdobju eden močnejši, drugi manj oz. da so se vloge moči enih in drugih menjavale.

To, moč enih in drugih, je samo eden vidik. Toda enako pomembni so še drugi. Eden od zelo pomembnih je, da drugod po svetu, kjer so se dogajali spopadi, ki jih označujejo s pojmom državljanska vojna, ni bilo neke tretje zunanje sile, ki bi o spopadu pomembno odločala, na primer okupatorja dežele. V slovenskem primeru je okupator ves čas dogajanja, od prvega do zadnjega dne okupacije oz. vojne bil vojaško najmočnejši akter in je posledično odločal o vsem pomembnem. Protirevolucija se mu nikakor ni mogla izogniti, saj bi jo potem poleg komunistov oz. njihove paravojske partizanov in Vosa uničeval tudi okupator. Zato ji je pripisovanje kolaboracije brez ustreznih pojasnil o dejanskem stanju zavajajoče, krivično in poniglavo.

V Sloveniji seveda ni šlo za državljansko vojno

Organizacijske oblike protirevolucije (vaške straže, domobranci) so počele vse za to, da zavarujejo ljudi pred nasiljem revolucije (komunistov oz. njihove paravojske partizanov in Vosa) in posledično okupatorja. Zato sta bili tudi t. i. kolaboracija in domobranska prisega v službi zaščite ljudi. Če prav te in takšne »kolaboracije« (in tudi prisege, ki je bila samo nekakšno simbolno dejanje ne pa akt nasilja) ne bi bilo, bi bili mnogi ljudje podvrženi še bolj komunistričnemu in okupatorjevemu nasilju. To je dejstvo, ki se lahko zdi absurdno samo kakšnemu popolnemu indoktrinirancu ali nerazmišljajočemu človeku. Zaradi tega je tudi govorjenje o državljanski vojni zelo krivično za stran, ki jo je povzročila komunistična revolucija (komunistično nasilje).

Avtor je pisal o državljanski vojni kar od leta 1941 naprej kar je absurdno. S tem je bistveno prikril pomen komunističnega nasilja, ki je pustošilo po deželi od poletja 1941. Vsi vemo, da so bili žrtev tega nasilja predvsem predstavniki tradicionalne slovenske politike (ne »meščanskega tabora«, kar uporablja avtor, saj je to čuden »razredni« pojem).

Vosovskega morilca so v Ljubljani preoblekli v »ilegalca«. Foto: Ivo Žajdela

Termini, skregani z resnico

Tisti, ki še kar naprej uporabljajo izraz »državljanska vojna«, včasih že tako, malo za nalašč, nočejo razumeti, da uporaba tega izraza pomeni tudi očitek izenačitve krivde obeh strani v notranjeslovenskem dogajanju. To je skrajno krivično početje oz. očitek, saj je krivda medvojnega zločinstva (genocida, ker je šlo za uničenje ene politične skupine) izključno na revoluciji oz. komunistih, ki so jo izvajali oz. vodili. Protirevolucija, izzvana (izsiljena) z nasiljem, se je pred komunističnim uničevanjem branila, bolj ali manj uspešno. Pred nasilnikom, še posebej tako agresivnim in s takšno propagandno podporo, kot so jo imeli komunisti (razglašanje OF, uporništva, kolaboracije), se je bilo zelo težko braniti. Komunisti so s svojimi paravojskami ves čas napadali, kjer in kakor se je le dalo. V naravi napadene strani ni bila napadalna drža, ampak predvsem obrambna. Tudi to je pomenilo »nepošten« spopad. Napadana stran si tega spopada nikakor ni želela, komunisti pa ves čas in v največji intenziteti. Zaradi vsega tega je izenačevanje krivde z slabšalnico »državljanska vojna« nepošteno in krivično do žrtev komunističnega nasilja.

Prepisovanje množice terminov, ki nimajo prav nobene zveze z resnico

Pri tem treba ugotoviti še nekaj. Nekateri tovrstne izraze, kot je npr. »državljanska vojna«, uporabljajo zato, ker tistih pravih, ne želijo, ne upajo, kakšen tudi iz intelektualne lenobe, ker o problematiki ne razmišlja, je ne analizira in bi jo posledično opisoval tako, kot bi jo z analizo spoznal, torej s pravimi besedami.

V zadnjih letih sem veliko krat zapisal, da po dvajset in več letih /napisano v začetku leta 2016/, kar smo v demokraciji in imamo na voljo nešteto kakovostne literature in arhivskih virov, moramo pisati o naši nedavni zgodovini na osnovi virov in dejstev, ne pa tako, da povzemamo preživeto mitologijo (vključno s terminologijo). Danes imamo vse pogoje, da dejansko stanje med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo na Slovenskem opisujemo s stvarnimi besedami, ne pa da prepisujemo množico terminov, ki nimajo prav nobene zveze z resnico.

Partizansko »sodstvo« – brez mandata in legitimnosti

Še beseda o t. i. partizanskem sodstvu, o katerem nekateri spet radi pišejo, ne vem zakaj. Najprej eno je nekaj, kar je bilo na papirju v nekakšnem osnutku teorije. Nekaj povsem drugega je bilo dejansko stanje. Toda najbolj pomembno pri tem in mnogočem drugem je, da so bili partizani le paravojska komunistične partije, ki ni imela nobenega mandata in ne legitimnosti za kakršno koli nasilje ali »sodstvo«. Vse njihovo početje je bilo nelegalno in nelegitimno. Za povrh pa je bilo še v osnovi zločinsko. Vsi, ki se ob tem spomnijo leporečja o nujnosti upora proti okupatorju in celo legitimnosti upora, naj se hkrati spomnijo le na eno: upor in uporništvo proti okupatorju je vedno legitimen. V slovenski »zgodbi« ga je nekaj bilo, vendar je bil prav ves podrejen »legitimiranju« (prikrivanju) komunistične (»revolucionarnega«) nasilja.

Tako so o »partizanskem sodstvu« pisali v prosluli Enciklopediji Slovenije: deklarativno, brez prikaza dejanskega stanja »na terenu« in refleksije (premisleka, za kaj je pravzaprav v resnici šlo).

Ivo Žajdela, Mit o Osvobodilni fronti, Osvobodilna fronta, Demokracija, 11. 2. 2016