Mitja Rotovnik, Gremo v Cankarja, Cankarjev dom, Beletrina
Mitja Rotovnik, Gremo v Cankarja, Cankarjev dom, Beletrina
»To pa ne bo šlo, spoštovani tovariš Dušan, jaz sem profesor filozofije in sociologije, sem politik, ki se ukvarja s kulturno politiko, a nimam ne znanja ne izkušenj z direktorovanjem.« To je bil prvi odgovor Mitje Rotovnika, ko ga je v začetku 80. let poklicalo republiško vodstvo SZDL in mu ponudilo vodenje Cankarjevega doma. Drugega vabila ni več odklonil in na Prešernovo cesto 10 je prišel 1. septembra 1982, star skoraj 40 let, od tam pa odšel 32 let pozneje: 14. oktobra 2014, star 72 let.
Spominja se sodelavcev, umetnikov, tudi kritikov ali nasprotnikov
Na vratih pisarne je pisalo Mitja Rotovnik, profesor filozofije, generalni direktor. V svojih spominih Gremo v Cankarja podoživlja, kako se je v senci istrskih borovcev rodil zlati abonma, kako so na Gradu Strmol večerjali s slovitim Carlosom Kleiberjem. Spominja se koncerta Luciana Pavarottija, za katerega je televizija na Prešernovem trgu naročila montažo najmanjšega možnega ekrančka in je on, seveda, ponorel. Ali kako se je na enem največjih gledaliških projektov, Kralju Learu, ki so ga že tako spremljale same težave, Rade Šerbedžija v vlogi oslepljenega Glostra zmotil v štetju korakov in padel v odrsko jamo. Spominja se svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, tudi svojih kritikov ali nasprotnikov, od najpomembnejših, velikih imen umetnosti in kulture do drobnih, mimobežnih dogodkov. Kako so se recimo v njegovi pisarni oglasili v črno oblečeni mladi ljudje in rekli, da so ga prišli odstavit. In kako se je vse skupaj začelo, torej o sami gradnji največje kulturne palače v Sloveniji.
Beletrina, Mitja Rotovnik, Gremo v Cankarja – prelistaj knjigo
Maja Črepinšek, Mitja Rotovnik, Gremo v Cankarja, Bukla, 1. 11. 2025
Mitja Rotovnik Vir: Beletrina
Z zvrhano mero čustvenega angažmaja
Mitja Rotovnik (1942) je diplomirani filozof in sociolog, kulturni menedžer, ki je več desetletij vodil Cankarjev dom. Ne samo vodil, v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil med pobudniki, da Ljubljana potrebuje nove, času primerne dvorane, neposredno je bdel tudi nad gradnjo, ko pa je bil leta 1982 kulturno-kongresni center zgrajen, je z mesta tedanjega načelnika za mestno kulturo v Ljubljani prišel na položaj direktorja in tam ostal več kot tri desetletja. Bil je eden najbolj predanih in angažiranih menedžerjev pri nas, tudi z zvrhano mero čustvenega angažmaja, kot je temu sam rekel. Ob upokojitvi leta 2014 je napovedal brskanje po 40 škatlah dokumentacije. Besedo je držal.
