Tudi Aleksander Zorn je zarisoval smeri razvoja

Aleksander Zorn je bil sourednik Nove revije in osemnajst let urednik pri založbi Mladinska knjiga. Dolgo smo čakali na njegovo novo knjigo, zdaj je izšla pod naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo.

Babyboom generacija umetnikov in intelektualcev je v veliki meri preoblikovala tudi slovensko umetnost in kulturo sedemdesetih in osemdesetih let, slovenski duhovni prostor je z njenim delovanjem postal precej bolj svetovljanski in svoboden kot dotlej. Eden izrazitih predstavnikov te v marsičem pogumne generacije je bil Aleksander Zorn, literarni kritik, gledališki in filmski dramaturg ter knjižni urednik, ki je s prodorno mislijo sooblikoval tedanjo ustvarjalno klimo in ji – če uporabimo staro sintagmo – pogosto tudi zarisoval smeri razvoja.

Dragoceno pričevanje o naši ne tako oddaljeni zgodovini

Njegova intelektualna avtobiografija z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo je dragoceno pričevanje o naši ne tako oddaljeni zgodovini, ki se pogosto kaže kot naporna in omejujoča, a po drugi strani za svobodnega duha tudi izzivalna arena življenja z mnogimi slikovitimi liki v glavnih in stranskih vlogah. Zornov lucidni, igrivi in zafrkljivi, a hkrati nikoli žaljivi slog pripovedovanja nas popelje od njegovega otroštva do legendarne komparativistike, od alternativnih odrov do filmskih studiev.

Objavljati je začel pri literarni prilogi Mladine Mlada pota, nadaljeval na Tribuni, ki so jo povsem prenovili (po njegovem odhodu se je spet pogreznila v močvirje socialističnih spranoglavcev). Nadaljeval je pri ŠKUC (tudi tam so po njegovem odhodu vse zavozili), nato pri gledališčih, od Gleja in vrste drugih, kjer je bil dramaturg.

Urednik pri Mladinski knjigi

Potem pa se je začelo. Najprej s socialistično grozljivko pri Viba filmu. Po tej zelo neprijetni izkušnji je pisal recenzije o knjigah za Radio Ljubljana, Dnevnik in Naše razglede. Prišel je navzkriž s vsemogočnim Josipom Vidmarjem, ki ga je celo tožil. Še huje je bilo z Jožetom Javorškom, ki je po udbovsko denunciantsko obračunaval tudi z njim. Po teh mnogih izkušnjah se je zaposlil kot urednik pri osrednji založbi Mladinska knjiga, kjer je 18 let skrbel za slovensko literaturo. Med drugim je bil urednik štirim odmevnim knjigam, trem zelo pomembnim in eni precej manj, ta zadnja je bila spomini Janeza Drnovška Moja resnica, ostale tri pa, Premiki in Okopi Janeza Janše ter sploh vrhunec domače publicistike, Bermanov dosje Aleksandra Bajta. Zadnje obdobje na Mladinski knjigi je postalo nadvse mučno. Privatizacija podjetij po demokratizaciji je pustošila tudi v tej založbi. Zornovi opisi tega početja so nadvse travmatični. Seveda je postavil spomenik tudi svojemu profesorju za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Dušanu Pirjevcu.

Zornovi spomini niso le napeto branje

Zornovi spomini niso le napeto branje, pač pa še eni v vrsti, ki pomembno sodelujejo pri razkrivanju zablod in nasilja komunističnega režima. Naj za okus poobjavim le dva odlomka. Prvi krajši je iz samega začetka, drugi, daljši pa je njegovo pričevanje o pripravi izjemno pomembne knjige Aleksandra Bajta Bermanov dosje.

Opomba. Žal je Aleksander Zorn spomine objavil pri založbi, ki izdeluje knjige, ki niso naklonjene bralcu. On seveda za to ni nič kriv. Krivi so uredniki, ki že zelo dolgo dopuščajo nemogočo oblikovalsko »rešitev«. Ta je, da so oznake za stran na zunanjem robu na sredini, kar pomeni tudi, da je tam veliko belega prostora. To potem povzroči, da oblikovalec (postavljalec) besedno oziroma bralno polje zamakne v notranji rob. Posledica je, da se bralci mučimo z nategovanjem knjige, ker besedilo zavija v notranji rob. Zunaj pa obilje praznega prostora. Nekoč mi je en urednik, ki je bolj pesnik, na to mojo opombo odgovoril, da tisto razkošje beline ob zunanji strani služi za pisanje bralčevih opomb ... Konec te neprijetne opombe.

»Zavezniška« bomba je padla tudi na Langusovo ulico

Na začetku mojega časa je bila nekje na Viču neka Langusova ulica, ki je menda še živa. Med vojno jo je zadela vsaj ena bomba, ki so jo odvrgli zavezniki na bližnje Mirje v Ljubljani, da bi ne pristajali ob povratku domov na svojem letališču v Italiji obteženi s kakšnimi odvečnimi neodmetanimi bombami in bi bili zato njihovi pristanki nevarni. Tako so pripovedovali. Bombni luknji in kopici zemlje, ki se je naredila zraven, smo tamali zaradi razritega terena, ki je šel gor in dol, rekli Na Hribčku. Neki drugi hiši po Jamovi navzdol in na levo, na Jadranski, se je reklo Pri Podren bajt. Tisto je bomba zadela na polno. Ostale pa so žive še prav dobre hiše in vile, ki so jih naseljevali prejšnji in novi ljudje. Prejšnji so bili od prej in so si menda še zaslužili živeti v tistih svojih hišah, novi, med katerimi je bila zaradi očetove službe tudi naša družina, pa so bili naseljeni v izpraznjene hiše in stanovanja zato, ker so bili zgodovinsko bolj zaslužni živeti v njih od onih, ki so jih od tam izselili. O tem so mnogo manj govorili kot pa molčali. Bodimo tiho tudi mi, da ne bomo trosili krivic in pravic vsevprek, saj jih je nastlano že dovolj. Nekoč na koncu svetov bodo itak preštete.

Rad bi vam rokopis izročil osebno, da ne bo krožil okoli

Nekega dopoldneva 1999 je v moji pisarni na Mladinski knjigi zazvonil telefon. Prosim. Aleksandra Zorna, prosim. Pri telefonu. Tukaj pa Aleksander Bajt. Veste, kdo je to? Če ste Aleksander Bajt ekonomist in profesor, potem vem, kdo je to. Dobro. Napisal sem nekaj, kar bi bilo primerno za vašo zbirko Premiki. Ste za to. Lepo. Seveda sem za to. Rad bi vam rokopis izročil osebno, da ne bo krožil okoli. Prav. Lahko se dobiva osebno, pa se bova dogovorila.

V rokah sem imel uredniški zaklad

Tako se je začelo. Po vseh teh letih še vedno lahko jamčim, da dobesedno tako. Bilo je namreč dovolj nenavadno, in kar je sledilo, še bolj, da bi ne ostalo z menoj trdno do današnjega dne. Dobila sva se. Izročil mi je zajeten rokopis in jaz njemu obljubo, da ga ne bom dal v branje nikomur drugemu. Držal sem obljubo. Rokopis sem odnesel domov, vzel prost dan za uredniško branje in pričel. V rokah sem imel uredniški zaklad. Nekaj, kar smo na Slovenskem končno morali dobiti. Nekaj, kar smo nemara čakali, pa tega še nismo vedeli. Nekaj osebno verodo­stojnega in zgodovinsko pomembnega hkrati. Nekaj, kar bo spremenilo odnos do naše preteklosti za tiste, ki bodo to razumeli in sprejeli. Dejstva o drugačni preteklosti. V naši novi, mladi, naivni in neizkušeni demokraciji, skrbno kontrolirani od spodaj, je bilo to še vedno nedotakljivo in nevarno. Bila je to naša časovna bomba, ki se ni smela sprožiti po nemarnem ali razstaviti na samem v kakšni samotni neznani jami. Bermanov dosje.

Bajtov Bermanov dosje na varnem v trezorju

Po slabi izkušnji z Janševimi Premiki, ki so jih nadležni skriti bralci prebrali, preden je izšla v knjigi, ker so stare obveščevalne poti branja še delovale, sem ro­kopis spravil v bančni predal temu prirejene banke, ki so jo takrat odprli na tistem trgu, kjer je danes Borza. Nekaj let kasneje so tam izvedli spektakularno krajo in v noči izpraznili vrsto varovanih predalov tako spretno, da so krivce odkrili šele čez nekaj let. Takrat nisem imel tam več predala. Glavnega urednika in redakcijo sem obvestil, da imam spomine Aleksandra Bajta na prva leta naše nove socialistične ekonomije, dal nekaj naslovnih listov zavesti, kot je to potrebno za formalno prevzetje rokopisa, in pričel delo pripravljati za natis. Sestavili smo pogodbo in jo podpisali. Do računalniškega postavljanja strani rokopisa za natis v tiskarni, kar se je dogajalo na Mladinski knjigi, ga ni nihče prebral. Rokopis je za knjižne strani prirejal naš uslužbenec, ki sem mu lahko zaupal. Tudi lomljenega rokopisa tako ni mogel nihče prebrati, ker sem ga vedno sproti spravljal. Bermanov dosje sem dal v program in požel je pričakovano radovednost, saj je bil avtor izjemno pomemben profesor in najvplivnejši ekonomist sedanje in pretekle države. Bil je boter mnogih jugoslovanskih ekonomskih smernic, oče najvplivnejšega Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. Nomenklatura.

Nekaj, kar je moral povedati in zapustiti, preden odide

Korekture sem sproti nosil k avtorju domov v njegovo hišo za Bežigradom. Vsak dan. Vedno me je najprej sprejela njegova žena, gospa Bajtova. Vljudna, decentna in prijazna. Ob vsakem novem korigiranem in preverjenem delu rokopisa pa sva z gospodom Bajtom vse tudi izčrpno prekomentirala ob piškotih in čaju. Včasih sva to počela tudi več ur. Tako smo se počasi vsi zbližali do zaupanja. Izkazalo pa se je nekaj dramatičnega in tragičnega, kar mi je šele po nekaj obiskih zaupal. Aleksander Bajt je bil zelo bolan. Imel je neozdravljivega raka v zadnjem stadiju. Zato se mu je s knjigo mudilo. To je njegova oporoka, je rekel. Nekaj, kar je moral povedati in zapustiti, preden odide. Gospa mi je povedala, da svoj Bermanov dosje ceni bolj kot vse svoje ekonomsko delo. Da ga to še drži pokonci, saj že trpi neznosne bolečine in se boji, da knjige ne bo več dočakal. Izid in korekture je bilo treba pospešiti. Knjiga ima namreč 1.543 strani s številnimi opombami in viri. To je skrbnega branja in preverjanja za več knjig.

Morda sem vendar delal nekaj pomembnega in dobrega

Bili smo na pragu poletja in imel sem rezervirane in deloma plačane počitnice za dva v tujini. Ampak časa ni bilo več. Odjavila sva jih. Tisto poletje sem vsak dan hodil k Aleksandru Bajtu domov za Bežigrad in z njim delal knjigo. Gospod Bajt me včasih zaradi bolečin ni mogel sprejeti. Na njegovo željo sem čakal, da ga minejo z njegovo gospo pri čaju. Včasih dolgo. Bila je gospa velikega stila in zatajevanih skrbi. V drugi sobi je smrt predla svoj čas. Mi smo jo ustavljali s knjigo, ki jo je avtor rabil za na pot. Za čolnino. Nisva se pogovarjala o vremenu, ampak o neizbežnosti in takratnih tegobah naših ideoloških zmešnjav. Mili so ti spomini. Morda sem vendar delal nekaj pomembnega in dobrega. Lovili smo se z neznanim časom, ki nam je bil dan. Saj to je menda moje življenje, ali ne.

V pričakovanju nove pomembne knjige o naši veliki preteklosti

Pripraviti pa je bilo treba vse tudi za dobro prodajo knjige. Dali smo v javnost, da bomo izdali Bajtove spomine, in časopis Delo se je pozanimal, če bi lahko pred izdajo objavil kakšno poglavje v svoji Sobotni prilogi. Seveda sem bil za to. Pa še kako. To je zelo dobro za knjigo. Dal sem jim tisti duhoviti, benigni, dobrodušni del o začetkih socialističnega gospodarstva v Jugoslaviji in njegovih neveščih prvih neizobraženih voditeljih, ki ga je pisatelj tako iskreno in privlačno opisal, da so bili globoki specialni bralci navdušeni nad njegovo blagohotnostjo. Objava je požela velik uspeh in iskreno pričakovanje nove pomembne knjige o naši veliki preteklosti.

Ah, tista je brez veze, ampak Bajt, Bajt, je rekel nekam zamišljeno

Ker sem takrat istočasno pripravljal za natis tudi Črno knjigo komunizma, na Bermanov dosje nihče ni bil nepooblaščeno pozoren. Presenečenje ob izidu je bilo zato nenavadno. Zavladal je osupel molk. Zbegan molk. Sprenevedav molk. Premišljen molk. Zgovoren molk. Političen molk. To je bil čas trdne vlade LDS in mladi državniki Slovenije, nasledniki starih ustanoviteljev Jugoslavije, so se varno ustoličili za naslednje stoletje. Ampak to je bila zgodba tastarih. Navsezadnje je bil Aleksander Bajt vedno eden izmed njih. Celo urednikom in založbi se ni dalo naprtiti ničesar zlonamernega. Saj vendar lahko objavljajo spomine stare nomenklature. Najbrž zato nihče ni črhnil nič zloveščega. Samo neobveščeni so volontersko nekaj vreščali okoli Črne knjige komunizma, kakor tisti Pierazzi. Ampak ta je imela že mednarodno pokritje z mnogimi prevodi. Izgledali bi kot sovjetska gubernija, če bi je ne hoteli izdati v Sloveniji. V pisarno je prineslo dobro obveščenega poznavalca novih in starih, glavnega urednika Miho Kovača. Kaj pravijo tovariši na Črno knjigo komunizma, sem vprašal. Ah, tista je brez veze, ampak Bajt, Bajt, je rekel nekam zamišljeno. In ga je odneslo.

Knjiga je v globokih molčečih krogih glasno odmevala

Knjiga je v globokih molčečih krogih glasno odmevala. Včasih je kdo kaj namignil. Pripravljal sem tiskovno konferenco. Zanimanje zanjo je bilo veliko. Ampak gospod Bajt se je ni hotel udeležiti. Bil je že zelo bolan in spremenjen in to se je lahko videlo. Vendar pa je bil še kako luciden in natančen sogovornik, to sem vedel po tednih debat ob vsakem še tako majhnem lektorskem popravku in argumentiranih vsebinskih razlagah detajlov besedila, ki jih je pojasnjeval, če sem to želel. Bil bi dragocen in odličen govorec na tiskovni konferenci. Javnosti je bil zelo znan in kot profesor je vzgojil mnogo generacij ekonomistov in pravnikov in mnogi med njimi so postali pomembni. In tiskovne konference brez avtorjev knjig so mnogo manj zanimive in tehtne. Skušal sem ga pregovoriti, naj pride, ker je to za javnost in knjigo zelo pomembno. Ni popustil. Zdaj me bodo na televiziji sprejeli sovražno, je rekel. Zato me bodo posneli zlobno iz takšnih kotov in s takšnimi detajli, ki jih ne morem več skriti, da bom izgledal še bolj star in fizično odvraten od bolezni. Izpadlo bo grdo in ljudi bodo odvrnili od mene in knjige. Tako jim je naročeno in oni to znajo. Nima smisla. Pretreslo me je. Da je o sebi lahko mislil tako neusmiljeno realno. In to o snemanju je bilo seveda mogoče.

Aleksander Bajt, Bermanov dosje – kazaloAleksander Bajt, Bermanov dosje – Predgovor

Nekaj zelo pomembnega zanj se je končalo

Imel pa je prošnjo. Posebej naj bi na njegovo željo povabili na tiskovno konferenco njegovega najbolj znanega učenca in naslednika na čelu Ekonomskega inštituta, dr. Jožeta Mencingerja. To smo storili in dobil je osebno avtorsko povabilo. Vendar se ni oglasil. Pridružil se je molku visokih. Naj povem konec v telegrafskem stilu, da bi mi ne ušla kakšna obžalovanja vredna metafora. Tiskovno sem vodil sam. Bila je radovedno živahna, a vsebinsko zadržana. Napadov novinarjev ni bilo. Vendar so malone vsi mediji v naslednjih dneh objavili poročila in kasneje tudi ocene. Tudi nekaj intervjujev z avtorjem je bilo.

V Srbiji, kjer so knjigo kmalu prevedli, je doživela izjemen in pozitiven odmev. Srbi pač nekoliko bolj celovito razumejo svojo zgodovino. Po tiskovni sem odšel h gospodu Bajtu domov. Bil je radoveden in sproščen. Nekaj zelo pomembnega zanj se je končalo, kakor bi tudi sam zaključil svoj življenjski roman. Potovanje je bilo končano, pot se je pričenjala. Vprašal je. Gospod Mencinger se ni oglasil, sem povedal. Bil pa je menda tam. Obmolknil je. Ostalo ga je mnogo manj zanimalo. Razumel je. Zdaj so se mu odrekli tudi njegovi.

Zapustil pa nam je odprto vprašanje

Bermanov dosje je v narodni dosje naše novejše slovenske in jugoslovanske zgodovine in usode prinesel tri pomembna sporočila. Tega, kaj so sporočila pomenila, niso razumeli oni, ki niso hoteli, da bi to pomenila. Prvič. Pisatelj dosjeja Aleksander Bajt je imel epizodno vlogo pri domobrancih, pa vendarle je moral to celo življenje skrivati, da je lahko postal eden najpomembnejših stebrov slovenske ekonomije in gospodarstva. Zapustil pa nam je odprto vprašanje. Kaj vse dobrega bi se lahko zgodilo, če bi novi oblastniki pustili slovenske domobrance živeti in jih pripustili k ustvarjanju nove države. Izpulili so dragocene narodne korenine. Drugič. Podpisal je sodelovanje z Udbo in to priznal. Skoraj vsi to zlonamerno in še uporabno ali pa osramočeno skrivajo. Ne da bi se umazal z ovadbami, da bi se prikupil oblasti, je sporočil, da bi lahko tako postopali mnogi in da je to mogoče. Za številne podpisane prisiljene ali neprisiljene sodelavce Udbe bi bilo to sproščujoče.

Poznavanje prave zgodovine je neprecenljivo za stabilnost

In končno, tretjič. Tako natančno je popisal zgodovino partizanskih, četniških in nemških bojev in njihovih kolaboracij ter zapletenost in prepletenost partijskih in protipartijskih medvojnih grupacij, da se ga do danes ne želi polemično in zavračevalno lotevati noben ideološki zgodovinar ali posvečenec. Vsaj kakšen takšen ne, ki kaj šteje. O argumentiranosti in tehtnosti zgodovinskih dejstev, ki jih je zapisal in dokumentiral in o logičnosti njegovih zaključkov na njihovi podlagi ne gre dvomiti. Sodelovanje med komunisti in nacisti še nikoli ni bilo tako utemeljeno zapisano. Zato smo zaradi sporočila Bermanovega dosjeja bogatejši za zgodovino, ki je do takrat neposvečeni poznavalci niso poznali, posvečeni pa so jo prikrivali. To pa je smisel vednosti o preteklosti, na podlagi katere se lahko gradi polnejša bodočnost nove mlade države. Poznavanje prave zgodovine je neprecenljivo za stabilnost njenih korenin. Patetično? Seveda, saj tudi je. Ker je pri nas nedosegljivo.

Aleksander Bajt Vir: knjiga Bermanov dosje

Bermanov dosje je razumel kot zadnjo nalogo svojega življenja

Aleksander Bajt je umrl na začetku naslednjega leta, leta 2000, nekaj mesecev po izidu Bermanovega dosjeja. Življenje se mu je izteklo v pisanje in na koncu v knjigo. Kakor kakšna spoved, pripravljena na odvezo. Tudi za to so knjige. Gospa Bajtova je v osmrtnico, ki je bila objavljena v Delu, zapisala zahvale vsem, ki so ga ob bolezni bodrili in mu pomagali, pa tudi govornikom za lepe besede slovesa. Tudi Jože Mencinger je bil med njimi. Zahvalila pa se je tudi meni za razumevanje pri izdaji Bermanove­ga dosjeja, ki ga je razumel kot zadnjo nalogo svojega življenja. Dotaknilo se me je. O tem nisem nikoli upal govoriti. Morda je čas, da se zahvalim nazaj. Jaz sem samo urednik knjig. V zgodbi življenja, ki je ne urejam, mi je bila dovoljena epizodna naloga, da sem lahko urejal njegov zapisani moralni testament. Hvaležen sem zanjo. Nikoli je nisem pozabil.

Narava partije na oblasti in partije v prikriti pozabi

Lahko bi takšnih knjig ne imeli. Če pa jih srečneži imamo, takšnih del ne smemo skrivati in preprečevati. To se je vedno počelo in se še. Majhen del odgovornosti za to pade tudi na urednike. Urejanje knjig v socializmu nikoli ni bilo enostavno. Lahko si zataval med sovražnike ljudstva, to pa ni pomenilo ljudi kar tako na splošno in ljudomrzno, ampak predvsem sovražnike naše družbene ureditve in, najhujše, še posebej naših voditeljev. Zdaj v kapitalistični svobodi neba pa je zaradi socialističnega podnebja, ki je ostalo, sploh treba biti pazljiv. Knjig se politično ne prepoveduje več in cenzorji avtorjev ne strpajo več v zapor. Pritisk je manj očiten in najprej ne udari več urednikov. Pritisne na založbo. Subvencije za umetnost lahko izginejo. Prihajajo iz globoke politike. Direktorje takrat še neprivatiziranih založb so v začetni svobodi demokracije lahko hitro zamenjali. Že privatizirano založbo pa lahko nenadoma kupi in prevzame kdo, ki je bolj občutljiv do fundacije naše revolucije in povojne morale. Urednika pa so si zapomnili prej in zdaj in ga ne bodo nikoli več pozabili. Če hi hotel kam višje, ga bo pričakalo nemalo diplomatskih in golorokih preprek, da se ga bodo kmalu vsi otepali. Taka je narava partije na oblasti in partije v prikriti pozabi. Pa čeprav tiste tajne pretekle službe menda ne delujejo več drugje kot v paranoji.

Vredno je bilo tvegati

Ah, te patetične bivše ideološke tajne službe in njihove intrige. Te so izgovor za nesposobne kvazidesničarje. Prave in preživele zanima že dolgo predolgo samo še denar. In denar je prava oblast. To ve celo vsak upokojeni hranitelj socializma. Za nepotrebno ideološko nadgradnjo so zdaj zadolženi novi in bivši družbeniki iz politične evolucije visokih šol, ki so jih za svoje preživetje ustanovili brutalni fantje iz brunaric. Zato so še vedno nekoliko na oblasti, kajti če ne bi bili, bi bil pa nekdo drug, tega pa ni in nikoli ne bo. Zanje skrbijo tudi njihovi ideološko najbolj zabiti mladi dediči, ki se v postsocializmu nove demokracije še vedno ukvarjajo z miselnimi zločini. Resda je to nekoliko arhaično, ampak škoditi ne more. Med žrtvami preteklosti pa je ostala trdoživa melanholija. Nemara nekaj zadoščenja. Vredno je bilo tvegati.

Prelistajmo nekaj strani knjige

Aleksander Zorn VIR: Beletrina

Osemnajst let je bil urednik pri založbi Mladinska knjiga

Aleksander Zorn (1947) je sprva deloval kot urednik glasila Mlada pota, študentskega časopisa Tribuna in Radia Študent ter bil prvi predsednik ŠKUC-a. Kot dramaturg se je kalil pri Eksperimentalnem gledališču Glej in Viba filmu. Sedem let je bil svobodni književnik, kritik Naših razgledov ter sourednik Nove revije, nato osemnajst let urednik pri založbi Mladinska knjiga. Od leta 2005 do 2008 je bil državni sekretar v kabinetu predsedstva Vlade RS, za tem poslanec v Državnem zboru. Za knjigo esejev Smešna žalost preobrazbe je leta 2005 prejel Rožančevo nagrado.

Aleksander Zorn, Demokracija ni v nevarnosti, Delo, 23. 4. 2005