Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Mlada medicinka v Kijevu: moja dolžnost je, da ostanem in pomagam

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 24. 03. 2022 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.03.2022 / 13:43
Ustavi predvajanje Nalaganje
Mlada medicinka v Kijevu: moja dolžnost je, da ostanem in pomagam
Katja, ukrajinska članica Skupnosti sv. Egidija, obljublja, da bo še naprej pomagala prebivalcem Kijeva. FOTO: Vatican Media

Mlada medicinka v Kijevu: moja dolžnost je, da ostanem in pomagam

Ukrajinska študentka medicine v zadnjem letniku študija opisuje, zakaj se je z družino odločila ostati v Kijevu, saj Rusija še naprej bombardira ukrajinsko prestolnico in civiliste, ki živijo v njem.

Donacija za Ukrajino TUKAJ.

Danes so v Ukrajini veščine, ki jih lahko ponudi Katja, pomembnejše kot kdaj koli prej. Kot študentka zadnjega letnika medicine na pediatrični intenzivni negi in s triletnimi izkušnjami v anesteziologiji meni, da je njena dolžnost ostati v Kijevu, čeprav okoli nje še naprej padajo ruske bombe.

Za druge in drug za drugega

V bolnišnicah v Kijevu se »stanje lahko spremeni vsako uro,« saj osebje nenehno sprejema v oskrbo poškodovane moške, ženske in otroke. »To je glavni razlog, da sem se odločila ostati doma,« pojasnjuje Katja v pogovoru za spletni portal Vatican News. Drugi razlog pa je njeno prostovoljno delo v gibanju Mladi za mir v katoliški Skupnosti sv. Egidija.

Bojimo se, vendar čutimo, da smo zaščiteni, da nas varujeta Bog in naša vojska.

Še preden je izbruhnila vojna, pripoveduje Katja, je pomagala ostarelim v svojem mestu tako, da jim je dostavljala hrano in vodo. »Zdaj mnogi od njih nočejo zapustiti Kijeva,« pravi pogumna mlada žena, in čeprav so vsi pogumni, jih je tudi strah. Katja pojasnjuje, da mnogi živijo v visokih nadstropjih nebotičnikov in da se ob zvoku siren, ki tudi po desetkrat na dan opozarjajo na zračne napade, ne zmorejo umakniti do zaklonišč.

»Nudijo mi neverjetno podporo pri moji odločitvi, da ostanem,« pravi Katja in dodaja »Tu sem zanje, tako kot oni zame.« Katja ima srečo, ker ji podporo izkazuje tudi družina: tudi oni so se odločili, da ostanejo v Kijevu, da bi ostali skupaj. »Razmere so vedno slabše,« pravi Katja, glavno grožnjo pa predstavljajo bombe in rakete, ki so uničile že 70 civilnih objektov, vključno z vrtci in bolnišnicami. »Bojimo se, vendar čutimo, da smo zaščiteni, da nas varujeta Bog in naša vojska,« pravi Katja.

Kako se stvari spreminjajo

Od začetka vojne se je spremenilo toliko stvari, in med njimi je definicija nekaterih, običajno zelo jasnih besed. »Beseda 'mir' se je zame zelo spremenila,« pripoveduje Katja in pojasnjuje: »Šele ko spoznaš vojno, začneš razumeti mir.«

Sočutje do beguncev razviješ, ko razumeš, da begunec lahko postaneš tudi sam.

'Mir' pa ni edina beseda, ki je za Katjo popolnoma spremenila pomen. Enako velja za besedo 'begunec'. Katja pripoveduje o eni zadnjih pobud, ki jih je uvedla s svojim delom pri gibanju Mladi za mir, in pojasnjuje, da »smo letos začeli vabiti begunske otroke, predvsem iz Afganistana, v naše šole«. Tam so se učili ukrajinščine in se spoprijateljili z domačini.

»Nekaj mesecev pred izbruhom vojne smo se že tako bali, da je ta možna,« pravi Katja in opisuje »napetost v zraku in grožnjo vojne«. Takrat se je začel spreminjati pomen besede 'begunec' ... kajti takrat razviješ sočutje do beguncev, pojasnjuje Katja: »Ko razumeš, da begunec lahko postaneš tudi sam.«

Hvala

Na koncu Katja izrazi hvaležnost za »dragoceno« mednarodno podporo, ki so je v zadnjih tednih deležni prebivalci Ukrajine. »Že od prvih dni vojne me je bilo najbolj strah, da bi nas vsi zapustili, da bomo sami,« toda prek besed in dejanj, pravi Katja, »vemo, da nismo sami, in za to sem hvaležna … resnično hvaležna.«

Nalaganje
Nazaj na vrh