V četrtem delu letošnjih Nikodemovih večerov z naslovom Mladi in maske, so nas nagovorili trije gostje. Sebastjan Jeretič je politični filozof, ki je javnosti postal znan predvsem z vodenjem volilnih kampanj na lokalni in državni ravni. Je tudi strokovnjak na področju marketinga in odnosov z javnostjo, veliko pa se ukvarja z psihologijo. dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije. Njena glavna tema je razvoj sočutja in možganov v odnosih, še posebej v družini. S sodelavci je ustanovila zavod Študijsko-raziskovalni center za družino.Ob vsem tem pa je tudi mamica petih otrok. Z nami je bil tudi Alek Zwitter, župnik župnije Ljubljana – Sveti križ (Žale). Končuje doktorat iz dogmatike v Parizu. Študiral je v Belgiji, Nemčiji in Franciji. Je pisec več člankov in avtor knjige Sveti Pavel za nepopolne.

Vsi trije gostje so se tako dotaknili mladih, ter njihovega pogleda na maske, ki si jih nadevamo.

V uvodu je gospod Jeretič povedal, da se je s svojim preskokom iz polja politologije v polje marketinga začel ukvarjati s psihologijo in nevromarketingom, zato je njegov pogled izhajal iz teh področij. Tako je že na začetku svojega govora podal mnenje, da si mladi nadevajo maske predvsem zato, ker to počnemo vsi. Tega se naučimo z našim načinom življenja, ter zaradi sobivanja z drugimi in našega prilagajanja drugim. Imamo torej možnost izbiranja mask in s tem stopnjo prilagajanja naši skupnosti. Na to mesto v današnjem času zelo močno vstopa marketing, saj se zaveda, da je glavna naloga pri prodaji potrošnikom to, da oblikuje navade, da oblikuje nek življenski stil na katerega se potem lepijo produkti in blagovne znamke. Tak razviti življenjski stil seveda ponuja strateško dobro razvito masko.

Tukaj vstopijo družabna omrežja, ki so samoumevno orodje, Jeretič pa jih ne vidi nujno kot nekaj slabega, vidi jih kot orodja, ki so lahko pospeševalec ali krepilec nekih odnosov. Seveda lahko nekoga, ki je narcis pahne v to, da na dan dela sto selfijev, lahko pa okrepi medsebojne odnose, če se jih rabi pravilno. Tu se na novo oblikujejomehanizmi za identitete posameznikov. Marketing je dandanes izjemno agresiven, a kljub temu dosti bolj kot druga področja razume človeško naravo. V otroštvu se naučimo, pravi govornik, da je včasih bolje biti neiskren, saj lahko pri sočloveku zaradi pretirane iskrenosti v nekih trnutkih povzročimo bolečino. V takih momentih se torej prilagajamo, saj smo sociološka bitja in potrebujemo družbo in sodelovanje z drugimi.

Na eni strani imamo mehanizem za oblikovanje identitet, na drugi pa mehanizem za prilagajanje drugim, za sobivanje. To sta temeljna mehanizma v katerih korenini nadevanje mask. Zato za gospoda Jeretiča ni tak problem, da si mladi nadevajo maske, ampak vidi problem v maskah, ki so mladim danes na voljo, še posebej v Sloveniji. Pri nas se namreč pozna prevelika egalitarnost, pri katerem ima v mislih to, da je vsako odstopanje od povprečja pri nas smatrano za greh. Družba tako ne pomaga z zgledom trdeg dela in discipline, da bi zasledovali svoje sanje, ampak jih pahne v apatijo in depresijo. Kako torej mladim pomagati do svoje identitete, do izbire svoji mask?

Lahko sta dve rešitvi. Prva je ta, da se mladi totalno ločijo od kulture in ne glede na mnenje večine odstopijo od kriterjev družbe. Druga pa je ta, da družba začne ceniti izjemnost in podpirati to, da je nekdo izšel iz povprečja, ter mu pri tem pomaga. S tem se zajezi apatičnost med mladimi.

Dr. Andreja Poljanec je povedala, da je najbolj naravno imeti mlade iz srca rad. Velik problem vidi pri odraslih v tem, da se te zagnanosti in navihanosti mladih začnejo bati. Dolgo je namreč veljala mladost za obdobje, ki bi moralo iti čimprej mimo. Mladostništvo je čas, ko se v možganih dogajajo mnoge spremembe. Čustva so v tem obdobju toliko močnejša, da ne moremo slediti temu kar smo se prilagodili v otroštvu. Maske mladim dajejo pravzaprav starši prek teh prilagoditev. Maska je vedno strah.

Osnovno zavedanje da je nujno, da mlade razganja in da so živahni je zlata vredno. Ni pa dovolj da se tega samo zavedamo, to je treba mladim tudi omogočiti. Mladi zato potrebujemo prostor, s čimmanj maskami. Nažalost se vseh nikoli ne bomo mogli znebiti, saj so kot čebula pravi dr.Poljanceva. Vedno ko se ene maske znebiš šele dobiš možnost, da boš opazil eno mogoče manj bolečo masko. Tako šele počasi prideš do srčike.

Kakšni morajo biti odnosi da bi se pravilno razvijali? Potrebna nam je povezanost, ki je prvi od temeljev, ki nam pomaga do čimanj mask, ter da bomo lahko sporoščeno komunicirali z ostalimi. Potrebno nam je prepoznanost, saj se more nek mladi človek čutiti prepoznan v svojih dobrih stvareh in talentih. Tretja potreba je pomirjenost v odnosu, kar pomeni da mlad človek doživlja da znajo starši z njim čutiti in začutiti, šele takrat si lahko pomirjen. Zadnja izmed potreb je pripadnost, to je gotovost, da pripadaš družini ali vrstniški družbi.

Pomankanje teh štirih potreb je potencial za to, da bo mladi človek si nadel masko.

Duhovnik Alek Zwitter je najprej povedal zanimivost o tem, da so v helenistični kulturi o osebi na začetku govorili kot o maski. Specifiko osebe so torej razumeli, kot nekaj kar si nadeneš. V krščanski kulturi pa je oseba definirana kot nekdo, v katerem živi Božja podoba.

Maske so za zadnjega govornika nekaj česar bi se mogli znebiti, da bi odkrili svojo pravo notranjost. Tako je zbral tri točke po katerih nam to lahko uspe. Prva točka je »upati si iti v odnos«. Povedal je svojo izkušnjo o igranju odbojke. Kljub temu da je ni igral že zelo dolgo, se je na povabilo mladih v nekdanji župniji odzval. Važno je stopiti z mladimi v odnos, da ta nekoč lahko postane pristen.

Druga točka je »upati si biti oče«. Tukaj so zajeti vsi starši, saj gre za starševsko avtoriteto in ljubezen. Mladi namreč v tej očetovski figuri iščejo trdnost in brezpogojno sprejetost. Oče je simbol trdnosti, saj ima neko določeno dolgoročno vizijo. Prav zaradi iskanja te trdnosti, so mladi zlahka zmanipulirani. Za primer je Alek Zwitter tukaj dal primer napadov v Parizu in praktično samo mlade teroriste. Oče pa si upa nase dati tudi bremena svojih otrok zato je ta točka tako pomembna. Če mladi to imajo, maske odpadajo.

Tretja točka pa je »Jezus, nežnost Boga za ta svet«. Princip krščanstva je odpuščanje, usmiljenje. Kdor vstopa v podobo Boga, je nujno da odlaga maske. Tak človek bo vedno bolj svoboden, ne bo se mu potrebno pretvarjati.