Papež Frančišek si prizadeva za skupnostni model vodenja v katoliški Cerkvi. Raznolikost odtenkov je za Cerkev značilna; tu namreč obstaja »edinost v različnosti«, je sveti oče dejal v pogovoru za belgijsko katoliško revijo Tertio, ki so ga v sredo objavili tudi v Vatikanu. Papež posebej podpira načelo sinodalnosti, ki ne zahteva »vladanja od zgoraj navzdol«, pač pa pomeni »prisluhniti krajevnim Cerkvam, jih usklajevati in primerno razlikovati«. Cerkev sama izhaja »iz temeljev, iz občestev, iz krsta«.

»Lahko imamo piramidalno Cerkev, kjer počnemo to, kar reče Peter, lahko pa imamo tudi sinodalno Cerkev, v kateri je Peter Peter, ki pa Cerkev spremlja, ji pusti rasti in ji prisluhne«, je povedal Frančišek. Katoliška Cerkev bi morala »napredovati v sinodalnosti; to je eden izmed dejavnikov, ki so ga pravoslavne Cerkve ohranile«.

Kot primer za takšno vodstveno načelo je papež navedel dokument Radost ljubezni, ki je izšel v letošnjem aprilu. Ta je zaradi različnih razlag glede odnosa do znova civilno poročenih zakoncev poskrbel za različnost mnenj tudi med kardinali. Besedilo je »sad dveh sinod, na katerih je sodelovala vsa Cerkev, prilastil pa si ga je papež«. Vsebino dokumenta so udeleženci sinode potrdili z dvotretjinsko večino. »To je zagotovilo«, je pojasnil Frančišek.

V pogovoru je papež še povedal, da v državah podpira »zdrav laicizem«. Versko neopredeljena država je po njegovem mnenju »dobra stvar, boljša od verske države, kajti verske države običajno žalostno končajo«, je poudaril sveti oče. Ločitev Cerkve in države v določeni skupnosti je »zdrava«.

Papež pa odločno zavrača strogi laicizem, ki v zasebno sfero prežene vse, kar je povezano z vero. Takšna ureditev zapira vrata za presežno; odprtost za onostranstvo pa sodi k človekovi naravi. »Vsako dejanje presežnosti zapreti v zakristijo je sterilnost, ki nima nič skupnega s človeško naravo, pač pa človeški naravi odvzame dobršen del življenja, odprtost«, je pojasnil Frančišek. Izgon vere iz javnega življenja se mu zdi »zastarela zasnova«.

Sveti oče je v istem pogovoru izrazil tudi kritiko nauka Evrope iz prve svetovne vojne. Spodbude »nikoli več vojne« ljudje »niso vzeli resno«. Po drugi svetovni vojni se zdaj po koščkih dogaja tretja. Papež je opozoril na Ukrajino, Bližnji Vzhod, Afriko in Jemen. »Govorimo 'nikoli več vojne' in v isti sapi proizvajamo orožje ter ga prodajamo, prodajamo na obe strani, ki se med seboj bojujeta«, je dejal.

Medtem ko so »očetje Evrope«, denimo Robert Schuman, Alcide De Gasperi in Konrad Adenauer, poziv »nikoli več vojne« jemali resno, pa danes v Evropi primanjkuje pravih voditeljev.

Nasilje in vojna pa ne smeta biti nikoli povezana z vero, je še pojasnil sveti oče. Nobena vera kot taka ne more povzročiti vojne, saj bi v tem primeru oznanjala boga uničenja in sovraštva: »Nikoli ne moremo začeti vojne v imenu Boga ali v imenu določenega verskega prepričanja.«

Versko motivirani terorizem seveda obstaja, vendar ne temelji na »bistvu vere«, temveč na »verskih deformacijah«, ki so zlorabljene kot izgovor za teror in nasilje. Skrajniške skupine obstajajo v vseh veroizpovedih, tudi v krščanstvu, je pojasnil papež: »In te majhne skupine so popačile in okužile svojo vero.«

Sveti oče je v pogovoru izrazil tudi zadovoljstvo nad nedavno zaključenim svetim letom usmiljenja. Jubilejno leto ni bilo »nenadna zamisel«; skozi čas je »začutil, da si Gospod to želi«. »Očitno je bilo kar uspešno«, meni papež, predvsem pa ga veseli dejstvo, da obhajanje jubileja ni bilo omejeno le na Rim, kar je »veliko ljudi spodbudilo k dejavni udeležbi«.

Nekaj besed je Frančišek namenil še mladim, ki jim priporoča, naj jih ne bo strah, naj se ne sramujejo vere, naj iščejo nove poti in nova obzorja, predvsem pa naj »se ne upokojijo pri dvajsetih letih«.

Vir: Kathpress / RV
Foto: arhiv Družine (T.S.)