Pohodniki se bodo ob 10. uri zbrali na parkirišču Osnovne šole Zgornja Kostrivnica pri Rogaški Slatini in se skupaj podali proti planinskemu domu na Boču. Na poti bodo naredili krajši postanek, ob 12. uri pa bo pri cerkvi sv. Miklavža maša v spomin na očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika. Maši bosta sledila kulturni program in druženje ob planinskem domu.

Ali je maša za enega najodličnejših sinov slovenskega naroda res tako protislovna, kot se morda zdi na prvi pogled?

Tradicionalna prireditev torej, s programom, primerljivim dosedanjim izvedbam. Pa vendar se je letošnji pohod nekaterim zataknil v grlu, to kritiško kost pa so tudi javno izkašljali v smislu: kaj vendar prirejajo mašo za ateista; to je podobno, »kot če bi dvigovali zastavo s srpom in kladivom ter rdečo zvezdo nad nadškofovim grobom«, kot se je denimo pridušal neki komik in nekdanji »zaresni« poslanec. Pa ni bil edini z levega nazorskega spektra, ki v maši za Jožeta Pučnika vidi nespravljivo protislovje in zgolj propagandistično strankarsko potezo pri nagovarjanju (katoliško) vernega volilnega telesa. 

Pa vendar: ali je maša za enega najodličnejših sinov slovenskega naroda res tako protislovna, kot se morda zdi na prvi pogled? Seveda, vsem z nekaj več desetletij na grbi še vedno zvenijo v ušesih njegove besede o lastni ateistični drži, ki jih je izrekel v volilni kampanji za predsednika predsedstva osamosvajajoče se Slovenije spomladi leta 1990. A kakšen je bil Pučnikov ateizem? Marksistično bojevit v želji izničiti religioznost (v Sloveniji seveda predvsem tisto s katoliškim predznakom) vsekakor ni bil, temveč neke čisto druge, dialoško odprte vrste, kar je kazal tudi njegov osebnosti razvoj od tiste ateistične izjave leta 1990 do nepričakovane smrti pozimi 2003. Če ne drugo je to Pučnikovo držo odprtosti do duhovnega na vidni ravni tistega mrzlega januarskega dne, ko so ga na črešnjevskem pokopališču pri Slovenski Bistrici položili v grob, dokazoval katoliški obred, s katerim so se tisoči poslovili od velikana slovenske državnosti, in maša zadušnica zanj.

Ne, ne gre za to, da bi si Pučnika katoličani kakor koli lastili. Bog nas obvaruj take skušnjave! A po drugi strani ga imamo v resnici lahko za svojega najodličnejšega prijatelja v skupnem iskanju pravičnosti v posttotalitarnem času – in to iskanje ima tudi duhovne razsežnosti.

Spomnimo v tem duhu na zapis, ki ga je v Družini leta 2003 ob Pučnikovi smrti in njegovem pogrebu objavil dr. Ivan Štuhec. Nastopi na pogrebu so namreč po besedah dr. Štuheca pokazali tudi na Pučnikovo notranjo svobodo, svobodo duše, ki je niso strli in tudi ne naučili sovražiti – in tako se je izkristalizirala tudi Pučnikova podoba v tisti presežni dimenziji, ki jo je nosil v sebi, čeprav se je deklariral za ateista.

To, kar je zmogel Pučnik kot edini resnični slovenski politični oporečnik, ki je izhajal iz levičarskih družbenih krogov, to zmorejo samo ljudje, ki so pripravljeni svojemu notranjemu glasu (duši) prisluhniti do obisti.

Dr. Štuhec je temu dejstvu ob rob zapisal: »Seveda se ob tem zastavlja vprašanje: v odnosu do kakšnega boga je Pučnik sebe razumel kot ateista? Bilo bi zoper pieteto in njegovo izjemno avtonomno osebnost, če bi ga hoteli proti njegovi volji imeti za vernika. A vsekakor njegovo življenje z dejstvi govori o tem, da je bil dosleden iskalec resnice, pravice, svobode in ljubezni, da je imel izjemno silo upanja in vero, da bo nekega dne zasijala luč svobode njemu in njegovemu narodu, sledil je moralnemu imperativu v sebi. To, kar je zmogel Pučnik kot edini resnični slovenski politični oporečnik, ki je izhajal iz levičarskih družbenih krogov, to zmorejo samo ljudje, ki so pripravljeni svojemu notranjemu glasu (duši) prisluhniti do obisti. Po apostolu Pavlu bodo takšni ljudje zveličani v skladu s svojo vestjo, s svojimi spoznanji (Rim, 2,14).«

Na tej točki je dr. Štuhec spomnil na dolg, ki so ga takrat imeli – in ga po naši presoji še danes imamo – katoličani do Pučnika: potrebno mu je »izreči naš oprosti, ker mnogi niso prepoznali, da je za iskreno izjavo ateizma več vere kot za premnogim blebetanjem Gospod, Gospod.«

Dejanski manipulatorji so tisti, ki Pučnika zbijajo v črno zemljo ateizma po lastni meri.

Pri maši zadušnici pa je tistega januarskega dne dr. Anton Stres razgrinjal magno charto evangeljskih človekovih pravic: Blagor lačnim in žejnim pravice … Blagor tistim, ki delajo za mir … ki so zaradi pravice preganjani … Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lažnivo govorili. Veselite se in vriskajte, ker je vaše plačilo v nebesih veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami (Mt 5,3–12).

Ali je narobe, če imamo katoličani pri teh besedah tudi danes pred očmi prav in še posebej dr. Jožeta Pučnika? Ali je torej narobe, če katoličani danes zanj molimo? Odgovor je vsakemu dobronamernemu človeku jasen. Zatorej: ali je prav in dobro iti k maši za Jožeta Pučnika? Seveda, če le imate možnost za to!

In potem se izkaže, da so dejanski manipulatorji tisti, ki Pučnika zbijajo v črno zemljo ateizma po lastni meri ...