Ko bi bil predsednik vlade bral Družino, bi … [MNENJE]
Ko bi bil predsednik vlade bral Družino, bi … [MNENJE]
V tej vojni (v kateri so – bodimo iskreni – prave žrtve predvsem pacienti, ki pravi čas ne pridejo do pravih zdravstvenih storitev) predstavniki oblasti načrtno iščejo zdravniške tarče z imenom in priimkom, da bi vanje ob medijski asistenci usmerili ljudski bes in ob tem kovali lasten političen dobiček z zmanjševanjem odgovornosti za poraznost stanje na področju čakalnih vrst in še česa drugega v izrazito skrhanem javnem zdravstvu.
Iz številnih okoliščin je razvidno, da skušajo ustanovitelja in dolgoletnega voditelja ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice Novo mesto eksemplarično »likvidirati«, da bi s tem ustrahovali še koga iz zdravniških vrst, ki bi si drznil preveč dvigniti glavo iz tihega povprečja.
Tipičen primer takšnega delovanja, ki nosi poteze načrtnega nabijanja na sramotilni steber in s tem spodbujanja linča, je odnos do znanega novomeškega ortopeda dr. Gregorja Kavčiča. Iz številnih okoliščin je razvidno, da skušajo ustanovitelja in dolgoletnega voditelja ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice Novo mesto eksemplarično »likvidirati«, da bi s tem ustrahovali še koga iz zdravniških vrst, ki bi si drznil preveč dvigniti glavo iz tihega povprečja.
Vodilni v tem likvidacijskem postopku je brez dvoma predsednik vlade Robert Golob. Iz njegovih odzivov na postopke, ki so jih v novomeški bolnišnici pred časom sprožili zaradi domnevnih nepravilnosti pri sodelovanju dr. Kavčiča s koncesionarjem na področju ortopedije, je dovolj razvidno, da je ta zgodba za njegove interese (kot) naročena. Vedno znova jo pograbi, da bi upravičeval gradnjo čim višjega ločitvenega zidu ne le med javnim in zasebnim zdravstvom, temveč tudi med državnim in koncesionarskim, ki sta sicer oba sestavna dela javnega zdravstvenega sistema.
Robert Golob je tako pred dnevi na enem izmed predvolilnih soočenj o dr. Kavčiču in njegovem delu v novomeški bolnišnici med drugim dejal: »V Novem mestu smo imeli en primer, ko je predstojnik oddelka imel zasebno ordinacijo in tja organizirano vozil svoje paciente.« To trditev je skušal oviti v celofan nekakšnih dejstev, češ da je bilo takrat v čakalni vrsti 1277 čakajočih, po čiščenju seznama pa 588, in da jih je je bilo očitno polovica v vrsti po nepotrebnem. Svojo ekspertizo je slednjič začinil z besedami: »Veste, kdaj bi prišli na vrsto v Novem mestu, dokler je tam še deloval ta ortoped? Leta 2032, dvaintrideset, dokler je deloval in vozil v svojo zasebno. Danes pridete na vrsto tekom letošnjega leta, oziroma v začetku leta 2027.«
Ko bi bil Golob bral Družino, bi se bil morda vendarle ugriznil v jezik, preden bi izrekel take trditve o dr. Kavčiču.
Ko smo slišali te besede predsednika Gibanja Svoboda, torej stranke, ki si na vsak način prizadeva, da je ne bi doletel eden najpomembnejših demokratičnih korektivov – namreč: zamenjava oblasti –, smo takoj pomislili: Ko bi bil Golob bral Družino, bi se bil morda vendarle ugriznil v jezik, preden bi izrekel take trditve.
Družinini bralci se gotovo spomnijo, da smo ob vsem, kar smo v prevladujočih medijih slišali na račun dr. Kavčiča, v edino smiselni maniri naj se sliši še druga stran prosili dr. Kavčiča za pogovor, v katerem smo mu brez zadržkov postavili tudi vprašanja o tem, zakaj je že davno tega odprl zasebno ambulanto, kako je z njegovim sodelovanjem z koncesionarji, zakaj ni bilo mogoče bistveno več ortopedskih operacij opraviti v enkratnem dodatnem programu v okviru državne novomeške bolnišnice … Dr. Kavčič je bil na voljo za vsa ta in še številna druga »sporna« vprašanja in nanje je – vsaj po naši presoji – odgovoril jasno in pregledno.
Vsaj od intervjuja za Družino dalje je jasno, da slika glede dr. Gregorja Kavčiča ni tako črno-bela, kot jo »malajo« prevladujoči mediji pod vladnim vplivom in nadzorom.
Vsaj od tega intervjuja dalje (pa je bil objavljen še kakšen, denimo zelo dober intervju novinarske kolegica Diane Zajec z dr. Kavčičem za zdravstveniportal.si) je jasno, da slika glede dr. Gregorja Kavčiča ni tako črno-bela, kot jo »malajo« prevladujoči mediji pod vladnim vplivom in nadzorom, in da vsekakor ni takšna, kot jo je na predvolilnem soočenju celotni slovenski javnosti slušal vsiliti prvi med slovenskimi svobodnjaki.
V tem okviru je bila zato odlična novica, da se je dr. Kavčič na Golobovo javno pribijanje na križ odzval z zasebno tožbo. Kot je poročalo več medijev, je dr. Kavčič preko odvetnika Boštjana Penka na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil zasebno kazensko tožbo zoper Roberta Goloba zaradi obrekovanja. V tožbi je, kot je poročala STA, navedeno, da je Golob o Kavčiču »trdil in raznašal nekaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav je vedel, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, pri čemer je bilo dejanje storjeno po televiziji, tisto, kar je neresnično trdil in raznašal, pa je bilo take narave, da je imelo hude posledice za zasebnega tožilca«.
Kavčičevo dodatno delo pri koncesionarju s soglasjem primarnega delodajalca pa ni imelo nobenih takih posledic na čakalne dobe, kot jih je zatrjeval predsednik vlade.
V tožbi so zapisali tudi, da gre za neresnične trditve, saj Kavčič nikdar ni vozil pacientov iz Splošne bolnišnice Novo mesto v svojo zasebno ordinacijo, še manj pa je to počel organizirano, prav tako ni bil pooblaščen za vodenje in urejanje čakalnih vrst oziroma seznamov v navedeni ustanovi. Njegovo dodatno delo pri koncesionarju s soglasjem primarnega delodajalca pa ni imelo nobenih takih posledic na čakalne dobe, kot jih je zatrjeval predsednik vlade.
Preostalo skrajšanje vrste, ki naj bi ga ugotovili pri čiščenju seznamov, pa ne pomeni, da so bili pacienti v vrsti po nepotrebnem, ampak da so se po Kavčičevem odhodu iz vrste sami izpisali in se vpisali v čakalno vrsto pri koncesionarju, kjer zdaj operira.
V tožbi so navedli, da je Golob svoje trditve raznašal hote in ob zavedanju, da so neresnične, saj je bil predhodno seznanjen s sporočilom za javnost, ki ga je v začetku decembra lani poslal Kavčič, vsebino oddaje Tarča na Televiziji Slovenija iz 8. januarja in številnimi drugimi medijskimi objavami, »v katerih so bile inkriminirane trditve argumentirano demantirane«.
Dr. Gregor Kavčič: »Zasebno ambulanto sem odprl že pred skoraj 20 leti – predvsem zaradi dostopnosti za paciente.«
In tu znova pridemo do Kavčičevega intervjuja za Družino. Navedimo le eno misel iz njega. Kako denimo dr. Kavčič odgovarja na očitek o zasebni ortopedski ambulanti, ki jo predsednik vlade navaja tako rekoč kot kronski dokaz Kavčičeve kriminalnosti? Zdravnikov odgovor: »Zasebno ambulanto sem odprl že pred skoraj 20 leti – predvsem zaradi dostopnosti za paciente. Ker sem zelo veliko operiral, je bila vedno ozko grlo ambulantna dostopnost. V bolnišnici sem imel štirikrat na teden operativno dejavnost, enkrat tedensko pa ambulanto. Skušali smo dodajati ambulantne ure, ampak to preprosto ni bilo mogoče: če imaš trikrat na teden ambulanto, lahko samo dvakrat na teden operiraš. Zaradi dostopnosti sem zato odprl svojo ambulanto, ki je postopoma rasla; čedalje več ljudi je prišlo na pregled, nekateri na posvet, nekateri po drugo mnenje, večina pa je takih, ki prav ciljno želijo tu opraviti operativni poseg, tudi če so doma, recimo, iz Maribora. Pritegnejo jih moje reference, reference moje ustanove.«
Prav je, da bo insinuacije, ki jih je predsednik vlade na Kavčičev račun izrekel »z očitnim namenom politične samopromocije oziroma za pridobivanje političnih točk pred prihajajočimi volitvami«, presojalo sodišče.
Zapisano pod črto: tudi ob tej zgodbi se zastavlja vprašanje, koliko oz. če sploh lahko verjamemo predsednika vlade, ko skuša preko tujih hrbtov zavarovati lastne interese. V štiriletnem mandatu se je izkazalo, da mu v takih položajih praviloma ne moremo in tako tudi ne smemo verjeti na besedo. Zato je prav, da bo insinuacije, ki jih je predsednik vlade na Kavčičev račun izrekel »z očitnim namenom politične samopromocije oziroma za pridobivanje političnih točk pred prihajajočimi volitvami«, kot Golobu očita Kavčičev pravni zastopnik, presojalo sodišče.



