Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije je izdal knjige o mobilizaciji Gorenjcev v nemško vojsko, o jugoslovanskem konkordatu, o srbski pravoslavni cerkvi v Sloveniji med vojnama in o odvetniku Igorju Rosini.

Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943–1945

Dr. Monika Kokalj Kočevar, zgodovinarka in kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, je napisala doktorsko disertacijo z naslovom Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943–1945. Najprej je prikazala Evropo v vojni, nemške oborožene sile in nacionalsocialistično nemško delavsko stranko ter okupacijo Slovenije in stanje na Gorenjskem do pomladi 1943. Sledi opis vermanšafta na Gorenjskem, mobilizacije v nemško vojsko in vpoklica v državno delovno službo. Posebej je osvetlila življenje mobilizirancev v enotah nemške vojske, se dotaknila Gorenjcev v enotah Waffen-SS ter opisala mobilizirance v drugih enotah po Evropi in v Sloveniji. V zadnjem delu je opisala pot domov, življenje v emigraciji in življenje po vojni. Dodala je še krajša pregleda o vermanšaftu in mobilizirancih na Spodnjem Štajerskem ter po drugih državah po Evropi.

Oktobra 1942 so Nemci vpoklicali letnika 1923 in 1924 in ti so bili tudi prvi vpoklicani – od 11. do 14. januarja 1943 – na služenje v državno delovno službo (RAD). Vpoklici so se strnjeno nadaljevali do avgusta 1943, ko so odšli letniki 1926. Na Gorenjskem so vpoklicali enajst letnikov, rojenih od leta 1916 do leta 1926. Po polletnem služenju v RAD so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa je bila ustanovljena 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Več tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, nekaj sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti. Po koncu vojne so se iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine petdesetih let. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. Na bojiščih jih je umrlo čez 1.700, ranjenih je bila približno ena petina vpoklicanih, dezertiralo jih je več kot četrtina.

Jugoslovanski konkordat

Gašper Mithans je napisal knjigo Jugoslovanski konkordat. Obravnava socialne, pravne, verske, na­cionalne in politične vidike odnosov med Katoliško cerkvijo in državnimi oblastmi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslaviji med svetovnima vojnama. Ključni pravni akt na tem področju je bil konkordat, sporazum med Svetim sedežem in državo, ki je v jugoslovanskem kontekstu nosil posebne specifike, ki so zaobjemale in eksplicitno prikazovale vse najbolj pereče probleme, s katerimi se je soočala kralje­vina na notranje državni in zunanjepolitični ravni. Relacije med predstavniki Katoliške cerkve (KC) in Srbske pravoslavne cer­kve (SPC) v Jugoslaviji, Svetim sedežem, političnimi strankami in državnim vrhom je avtor prikazal skozi pogajanja, podpis in potrditev konkordata v skupščini ter njegovo odpoved.

V prvem delu je predstavil analize štirih osnovnih tematik, ki so se tikale odnosov med KC in državo, ter njihovih korelacij: 1) političnega delovanja katoliškega tabora, 2) odnosa med religijo in narodnim vprašanjem, 3) medverskih odnosov (na primeru odnosa med KC in SPC) ter 4) pravne regulacije odnosov med verskimi skupnostmi in državo (na primeru Ka­toliške cerkve s poudarkom na konkordatu). V drugem delu knjige je predstavil vladne razloge za sklenitev konkordata in ovire, ki so se pri tem pojavljale. V tretjem delu je prikazal odziv javnosti, vlade in dvora, jugoslovanske škofovske konference, Svetega sedeža, Srbske pravoslavne cerkve, srbskih opozicijskih strank, nekda­njih HSS in SLS ter Islamske verske skupnosti na sklenjen kon­kordat.

Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med obema vojnama

Bojan Cvelfar je napisal knjigo Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med obema vojnama. V prvem poglavju je predstavil pravoslavno cerkev in njeno organizacijo, srbsko pravoslavno cerkev ter razdrobljeno srbsko cerkev pred zedinjenjem. V drugem srbsko pravoslavno cerkev po zedinjenju do leta 1941: začetek združevanja in razglasitev združene srbske pravoslavne cerkve Kraljevine SHS, nato še tri patriarhe. Sledi opis verskega sobivanja v novi državi: ministrstva, pristojnega za vere, zakon in ustavo o srbski pravoslavni cerkvi ter vojaške duhovnike v obdobju kraljevine. Pod naslovom Eparhijska oblast za Slovenijo je prikazal jurisdikcijo gornjekarlovške eparhije, ustanovitev zagrebške eparhije ter zbore duhovništva in obiske mitropolita v Sloveniji. Prikazal je prestope v pravoslavno veroizpoved v Sloveniji, nato pa še podrobno cerkvene občine in parohije v Ljubljani, Mariboru in Celju ter gradnje cerkva v vseh treh mestih.

Izvemo, da se je zagotovo pravoslavje v Sloveniji najbolj manifestiralo z gradnjo cerkva. Prizadevanja za to so se v vseh treh cerkvenih občinah, v Ljubljani, Mariboru in Celju, začela praktično z njihovimi ustanovitvami. Z gradnjo so prvi zaključili v Celju in poleti 1932 je potekala množična javna manifestacija, na kateri je patriarh Varnava slovesno posvetil celjski pravoslavni hram sv. Savi, naslednji dan pa še temeljni kamen za cerkev v Ljubljani, ki so jo nameravali posvetiti sv. Cirilu in Metodu. Ljubljansko cerkev so, predvsem v notranjosti še nedokončano, simbolično odprli na državni praznik 1. decembra 1936. Med bivanjem v Sloveniji jo je večkrat obiskala kraljevska hiša s kraljem Petrom II. in namestnikom knezom Pavlom. Uradno so jo posvetili šele leta 2005. Te sreče ni imela t. i. cerkev Lazarica v Mariboru. Na zunaj je sicer bila dograjena, urejanje notranjosti pa so najprej preprečile težave z zbiranjem finančnih sredstev, dokončno pa prihod nemškega okupatorja, ki se je tega očitnega simbola jugoslovanstva, podobno kot v Celju, lotil na najokrutnejši način – z miniranjem in odstranitvijo z obličja zemlje.

Dr. Igor Rosina

Kdo je bil Igor Rosina? Od kod je prihajal? Kaj je za njegovo življenjsko pot pomenila občutljivost za aktualna družbena in narodnopolitična vprašanja, ki jo je pokazal že v dvajsetih letih 20. stoletja, in kakšen svetovni nazor je s svojim širokim političnim in publicističnim delovanjem izoblikoval v času med svetovnima vojnama? Kaj je pomenilo dejstvo, da je bil odvetnik in da je izhajal iz rodbine uglednega pravnika in politika? Kako se je opredeljeval po letu 1941? Zakaj je prišel v navzkrižje z oblastjo in kako je naposled po koncu vojne živel in deloval?

Vse to so vprašanja, ki se kot rdeča nit vijejo skozi več poglavij v knjigi Odvetnik in oblast, saj so se raziskovalci (Jurij Perovšek, Jure Gašparič, Anka Vidovič Miklavčič, Bojan Godeša, Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Aleš Gabrič, Katja Škrubej, Peter Vodopivec, Stanislav Fortuna) trudili življenje in delo dr. Igorja Rosine kar najbolj vpeti v kontekst časa in prostora in ju osvetliti s podobnimi usodami njegovih kolegov. Poglavja v knjigi zaradi tega v načelu sledijo kronološkemu zaporedju in so razdeljena v tri dele, od katerih prvi zajema čas spremenljivih političnih razmer prve jugoslovanske države, drugi medvojni čas, tretji pa prvo povojno obdobje. Čisto na začetku pa je skozi portret očeta Igorja Rosine, odvetnika in deželnozborskega poslanca dr. Frana Rosine, predstavljena tudi njegova družina (Alenka Šelih, Andrej Rosina, Filip Čuček).