7 ključev
za hvaležnost ter proti godrnjanju, pritoževanju in slabi volji

Članek je objavljen v decembrski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moč zahvaljevanja.

Tako zlahka se ujamemo v slabe, negativne misli in kritike. Hitro podležemo godrnjanju, pritoževanju in upiranju. Tako se vse bolj zvijamo sami vase in odganjamo zadovoljstvo. Hvaležnost pregovorno odganja nezadovoljstvo, saj pravijo, da nihče ne more biti hkrati nesrečen in hvaležen. K izbiri drugega nas spodbuja tudi sveti Pavel: »Zmeraj se veselite!« Pa je to sploh mogoče?
Presenetljive osebne zgodbe ljudi v globokih preizkušnjah prikimavajo. Anne-Dauphine Julliand, avtorica knjige Dva koraka po mokri mivki, je v boleči preizkušnji, ob smrtno bolni hčerki Thaïs, ki jo je prizadela neozdravljiva genska bolezen, takole izrazila hvaležnost: »Danes zvečer si upam reči: Thaïsino življenje je zaklad. Koncentrat ljubezni, ki ga velikodušno trosi okoli sebe. Thaïs, hvala za vse. Za to, kar si. Za vse, kar si. In za vse, kar podarjaš. Osrečuješ nas. Zares nas osrečuješ. Rada te imam, moja princeska.« Zgled, ki nas opogumlja, da bi se postopoma naučili živeti veličino hvaležnosti v vsakdanjem življenju.

1. Odločitev
Hvaležnost je na srečo nekaj, za kar se lahko odločimo. Najprej je potreben sklep, da se zavestno odpovemo negativnim mislim in sklenemo, da bomo vselej poskušali videti kozarec na pol poln. Naslednji korak je sprejeti od drugih, kar nam podarjajo – darila, usluge, poklone … Pristno hvaležnost preprečujeta dve oviri: nezaupanje ali sum (da bi drugi manipulirali z nami, na primer) in strah, da bi bili odvisni od drugega, kadar se počutimo komu kaj dolžni. V pomoč nam je spoznanje, da človek pač ni samozadosten, da lahko živimo in smo srečni le v dejavnih odnosih z drugimi; medsebojna povezanost je nujna. Prav tako je nujna povezanost z Bogom.

2. Prepoznajmo trenutke, za katere smo hvaležni
Postopoma se naučimo prepoznavati trenutke v dnevu, za katere smo hvaležni: sončni vzhod, kava s prijateljem, sodelavčev nasmeh, prijazen pozdrav, dobro opravljeno delo … V resnici je priložnosti za hvaležnost veliko. Laže jih prepoznamo, ko si na poti z dela ali zvečer v postelji vzamemo čas za premislek o preživetem dnevu.

3. Ubesedimo zahvalo
Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi. Pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede.

4. Ob vseh priložnostih
Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi.
Če se nam dogaja, da nam ob zahvaljevanju za bližnje, na primer starše, rane iz preteklosti vztrajno prebujajo jezo, grenkobo in strah ter preprečujejo pristen izraz zahvale, je čas, da poleg molitve poiščemo strokovno pomoč.

5. Hvala, oprosti, prosim
Preproste, a kljub vsemu zelo zahtevne besede prebujajo hvaležnost. Še več, oblikujejo skupnost (zakonsko, družinsko, župnijsko, delovno …), med ljudmi ohranjajo ter poglabljajo pristno ljubezen.
Ko jih človek osvoji v vsakdanjem življenju, se prelijejo tudi v molitev.

6. Nalezljivost in sreča
Kdor zna biti hvaležen, tudi v drugih prebuja hvaležnost, pravi sveti Janez od Križa. Človek, ki je hvaležen, je tudi srečen, zadovoljen, ker zna v ljudeh in stvareh najprej videti dobro. Drugače gleda na svet, politično življenje, vlado, institucije, Cerkev. Bolj ceni vse tisto dobro, kar prejema od njih.
Hvaležnost nam odpre oči, da se znamo veseliti majhnih stvari. To v naših srcih prebuja slavljenje Boga in s tem blagoslov za vso okolico.

7. Največji razlog za zahvaljevanje: sv. evharistija
Beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Pri vsaki sveti maši po Kristusovem telesu in krvi prejmemo odrešenje. Vsaka maša je torej priložnost, da se zahvalimo za edinstveno Kristusovo žrtev, ki jo je storil za človeštvo in se na skrivnosten, a resničen način dogaja pri vsaki sveti maši; pri njej smo deležni življenja. Sicer bi bili obsojeni na smrt.
Pred Bogom smo večni dolžniki. On nam je dal življenje, brate in sestre ... Še ljubimo lahko samo zato, ker nas je on prvi vzljubil. Ko ga slavimo in se mu zahvaljujemo, storimo veliko dobro sebi, saj se mu tako pustimo še globlje ljubiti.

Pripravila Lucija Rifel

Po članku Cyrilla Douilleta: Dieu merci! (Bogu hvala!)

Več o tem, kaj lahko zahvaljevanje spremeni v našem življenju, si lahko preberete v decembrski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moč zahvaljevanja.