Ker smo ravno 25. junija praznovali 35-letnico samostojnosti naše države Republike Slovenije, so člani FRAMA pred začetkom maše ob daritveni oltar na trgu pred brezjansko baziliko prinesli slovensko zastavo, zapeli pa smo tudi našo državno himno.

Prinos slovenske državne zastave. FOTO: Jožef Pavlič

Kot sta mi povedala predsednik Frančiškovega svetnega reda (OFS: Ordo Franciscanus Saecularis, slovensko: FSR – Frančiškov svetni red) Jožef Kozel in tajnica Narodnega sveta FSR mag. Emina Mulalič, so zapisali tudi v zgibanki, je sv. Frančišek Asiški (1182–1226; njegov god obhajamo 4. oktobra), po navdihnjenju Svetega Duha ustanovil tri redove: prvi red (vanj spadajo frančiškani, minoriti in kapucini), drugi red (klarise – po sv. Klari Asiški) in tretji red (za kristjane v svetu). Zato se je OFS dolga stoletja imenoval »Tretji red sv. Frančiška«, njegovi člani pa »tretjeredniki«.

Jožef Kozel in mag. Emina Mulalić, nepogrešljiva in nasmejana vodilna predstavnika Frančiškovega svetnega reda (FSR). FOTO: Jožef Pavlič

Frančiškovo duhovnost odlikujejo vera, upanje, zaupanje v Boga in ljubezen. Iz ljubezni do Boga se je sv. Frančišek Asiški odpovedal vsem zemeljskim dobrinam, sprejel je popolno čistost, pokorščino predstojnikom in izpolnjevanje obljub. Devico Marijo je močno ljubil in jo določil za varuhinjo in priprošnjico. V tej ljubezni ga posnemajo tudi Frančiškovi bratje in sestre, združeni v FSR. Zlasti v molitvi in otroški vdanosti Božji Materi. Kot sv. Frančišek jo imajo tudi oni za vodnico svojega življenja.

Frančiškova družina združuje tiste duhovnike, redovnike in laike, ki čutijo, da so poklicani hoditi za Kristusom po stopinjah svojega svetniškega vzornika. Poleg omenjenih po zgledu starejših članov tudi Frančiškova mladina (FRAMA) in Frančiškovi otroci (FO). Njihovo zunanje znamenje je frančiškovski križ, imenovan »TAU«.

Od redovnic pa v Frančiškovo družino poleg klaris spadajo: Šolske sestre Frančiška Kristusa Kralja, Frančiškanke Brezmadežnega spočetja, Frančiškanke Marijine misijonarke in sestre Svetega Križa.

Govor nadškofa metropolita v Izmirju/Smirni v Turčiji minorita p. Martina Kmetca 

Spoštovani g. nadškof Stanislav, spoštovani višji predstojniki, provinciali in predstojnice redov; dragi sobratje v duhovniški službi, dragi bratje in sestre tretjega Frančiškovega reda, dragi prijatelji!

Z velikim veseljem smo se zbrali, da bi se Bogu zahvalili za sv. Frančiška, ko obhajamo 800-letnico njegove smrti. Ko je Cerkev skozi zgodovino premišljevala o mučeništvu in smrti mučencev, je dan njihove smrti imenovala “dies natalis”, dan rojstva, in sicer je njihova smrt za Kristusa, in v njem, bila rojstvo za večnost. Za življenje.

Sv. Frančišek je še vedno živ, še vedno je med nami in sicer kot naš sveti priprošnjik, med nami je s svojim svetlim zgledom življenja po evangeliju, med nami je s svojo duhovno dediščino; z dediščino, ki so jo bratje in sestre njegovega reda zapustili zgodovini skozi stoletja, ko so po njegovem zgledu šli po svetu in oznanjali evangelij.

Frančišek je ostal živ. Zapustil nam je dediščino svojega sporočila, utemeljeno na pričevanju, na zvestobi evangeliju, na ljubezni do Kristusa, ki je Frančiška vodila k temu, da je živel globok odnos do Križanega, se mu pustil pretvoriti in ga je posnemal v svojem življenju.

Premišljevanje o Frančišku nam predoči določeno pot, na katero smo poklicani kot Kristusovi učenci. In sicer se ta pot začne z njegovim spreobrnjenjem, ki vsebuje pomemben nauk in spodbudo za nas vse in sicer, da je odnos do Boga neobhodno vezan na odnos do človeka.

Frančišek je živel v času, zaznamovanem z globoko družbeno krizo, ki jo preveva žeja po pravičnosti in miru. Velike razlike med revnimi in bogatimi so ubogim prizadejale težke krivice in jih izključevale iz družbenega življenja. Prepuščale so jih trpljenju in izločenosti iz družbe.

Po drugi strani pa je čas Frančiškove mladosti bil zaznamovan z vojnami med mesti, s spopadi med nosilci moči različnih političnih sil, družbenih gibanj in mest, ki so gradila utrdbe in se vojskovala med seboj. Ubogi tedanjega časa so hrepeneli po pravičnosti in miru. Kje je odgovor? Kakšen naj bi bil učinkovit poseg v družbo, da bi prinesel mir in pravičnost?

Spričo te družbene krize tudi Frančišek doživlja svojo lastno krizo, vključen v tok dogajanj, ki ga nosijo v neznano, kakor velika reka, ki je poplavila svoje okolje. Končno spozna, da bogastvo, moč in slava ne more biti odgovor na njegovo iskanje smisla življenja.

Frančiška pretrese dogodek, ki ga omenja na začetku svoje Oporoke, in sicer srečanje z gobavcem. Ko Frančišek premaga samega sebe ter se pusti dotakniti človeku v gnusu in trpljenju, se v njem nekaj dokončno spremeni. To je človek, v svojem neizmernem dostojanstvu, človek, ustvarjen po Božji podobi, ponižan, izničen, oblečen v trpljenje; zaznamovan z minljivostjo in smrtjo; v njem Frančišek odkrije samega sebe.

Frančiškovo izkustvo sredi gobavcev spremeni njegov pogled na življenje. To, kar se mu je zdelo zoprno, se spremeni v novo občutje življenja. Tako pravi: “Nato sem še malo počakal in zapustil svet.” Temeljni izziv Frančiškovega spreobrnjenja je torej človeško trpljenje, krhkost človeške narave spričo njene neizmerne veličine.

Obraz gobavca, podoba trpečega človeka se izenači z obrazom Kristusa na križu pri svetem Damjanu. In sicer je Kristus križani in vstali tisti, ki nagovarja Frančiška, naj popravi njegovo Cerkev. Človečnost in krhkost gobavca bo za vse življenje zaznamovala Frančiškov pogled na Boga, ki se je učlovečil in prevzel nase krhkost naše človeške narave; tako potem Frančišek gleda na božje Dete v Grecciu. To bo tudi njegov nauk o usmiljenju do grešnikov. Izničenost in nežnost Božjega Sina vključuje vsako človeško bitje, vsako trpljenje in ga umešča v odrešenjsko resničnost Božje ljubezni. Najbolj občutena krhkost človeške narave je tudi v doživetju Kristusovih ran na lastni koži. Kaj to pomeni? Naš odnos do Boga je neločljiv od odnosa do bratov ali sester, ta odnos je pravzaprav kriterij našega odnosa do Boga.

Frančišku je podarjena milost Božjega dotika. Tako pravi Tomaž Čelanski: “Dotaknila se ga je ... Gospodova roka in desnica Najvišjega ga je spremenila, da bi po njem grešniki prejeli zaupanje, da lahko znova najdejo milost, in bi vsem postal zgled spreobrnjenja k Bogu.”

Zato, ker je Frančišek okusil milost in usmiljenje Boga, je našel smisel svojega življenja. Tako je odkril svojo pot in svoje poslanstvo. Od tod se je začela pot iz osebne krize, ki bo tudi neprenehno iskanje odgovora na krizo družbe in Cerkve. “Popravi mojo Cerkev” mu reče Kristus na križu. In sicer bo popravilo cerkve uresničevanje Evangelija in oznanjevanje odrešenja.

Frančišek nas uči, da kriza družbe, v kateri živimo, ni brezizhodna, da obstaja zdravilo, in sicer je zdravilo odrešenjska milost križa, ki nas usposablja za življenje iz Evangelija, iskanje pravičnosti in miru. Uči nas, da naše osebne življenjske krize niso brez izhoda. Frančišek nas vabi, da se odpravimo na pot kakor on. To je pot očiščenja srca in prizadevanja za svetost, ker ga je k temu pritegnila neskončna Božja ljubezen.

Frančišek je svoje osebno doživetje Božje milosti delil z brati in sestrami. V Oporoki jasno pove, da mu je brate podaril Gospod: “Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.” Evangelij, ki nas uvede v skrivnost Jezusa Kristusa, vse do zadnje večerje in umivanja nog, pomeni odprtost do sveta, odprtost do različnosti življenjskih zgodb, da bi vsi slišali veselo novico odrešenja in lastne vključenosti v neizmerno božjo ljubezen svete Trojice.

Brez živega odnosa do živega Kristusa ne moremo živeti resničnega krščanskega življenja, vendar je evangelij, vesela novica velikonočne skrivnosti temeljno zaznamovan z odprtostjo do našega bližnjega, do vsakega človeškega bitja. Pa ne samo to, Frančišek vključuje v vesoljno bratstvo tudi stvarstvo; torej smo poklicani, da bi gradili bratstvo z vsem, kar je Bog ustvaril. In sicer je njegova vizija dokončna sprava vseh z vsemi, sprava s sestro smrtjo v trdni veri, da je Bog neizmerna in nedopovedljiva ljubezen. To je vir našega veselja, ki nam ga je pripravil Frančišek s svojim zgledom in svojim naukom. Naj nam bodo trajna spodbuda njegove besede: “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti”. Izročimo se danes Božji Materi Mariji, izročimo ji našo drago domovino, izročimo se njej, ki je Mati Cerkve, Mati našega upanja. Amen.

Drugi nagovori med mašo na trgu pred baziliko 

Vse zbrane na Brezjah, med njimi ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta, frančiškanskega provinciala p. dddr. Christiana Gostečnika, minoritskega provinciala p. Milana Kosa, redovne predstojnike in predstojnice, predsednika Konference redovnih ustanov v Sloveniji salezijanca Petra Končana, vse člane FSR in druge romarje, je na začetku maše pozdravil kapucinski provincial p. Primož Kovač.

Pozdrav zbranim članom Frančiškove družine kapucinskega provinciala p. Primoža Kovača. FOTO: Jožef Pavlič

Posebej je poudaril in povabil: »Preveva nas hvaležnost Bogu za svetega Frančiška, tako velikega svetnika. Občudujemo Boga, kaj je naredil iz razposajenega asiškega mladeniča, trgovčevega sina. Brat Elija je ob smrti sv. Frančiška napisal pismo papežu Gregoriju in vsem bratom. V njem je Frančiška takole opisal: Prisotnost našega brata in očeta Frančiška je bila prava luč, s svojo vero in življenjem, ne samo nam, ampak tudi njegovim bližnjim in daljnim. Je odlična luč najvišje Luči, ki razsvetljuje temine in vodi na pot miru in večnega odrešenja tiste, ki hodijo v smrtni senci. …«

Navzočim na Brezjah so pozdravne besede namenile tudi sestre klarise iz Nazarij, Dolnic in Turnišča. Zapisale so: »V tem dnevu nas prav posebej povezuje hvaležnost za bogato dediščino svetega Frančiška in svete Klare, veselje bratstva in sestrinstva ter želja, da bi njun klic k ljubezni do Boga, Cerkve in vseh ljudi tudi danes močno odmeval v naših srcih.«

Nadškof Stanislav Zore je pred molitvijo očenaša posebej spomnil na to, kako zbrano in spoštljivo je k nebeškemu Očetu molil Frančišek Asiški. Zbrane je povabil, naj sledijo njegovemu zgledu v priprošnji k neizmerno ljubečemu, usmiljenemu in dobremu Očetu. Pa tudi, naj s to molitvijo in drugimi vstopijo v »Frančiškovo šolo molitve«. V odprtosti, ponižnosti in hvaležnosti v »Jezusovem duhu in srcu«.

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je pred molitvijo očenaša povabil k tej molitvi po zgledu sv. Frančiška Asiškega. FOTO: Jožef Pavlič

Minoritski provincial p. Milan Kos pa je pred pozdravom miru in sprave priporočil romarjem, naj se zavzemajo za mir, odpuščanje in resnično sprave med seboj in v svetu v zahtevnih časih in razmerah.

Minoritski provincial p. Milan Kos je pred pozdravom miru in sprave opozoril, kako pomembno je to simbolno dejanje. FOTO: Jožef Pavlič

Igra Frančiškovi otroci gredo v Assisi, festival pesmi, posvečenih sv. Frančišku Asiškemu, litanije, molitev za domovino in blagoslov

Maši in blagoslovu z relikvijami samega sv. Frančiška Asiškega je sledil kratek odmor, nato pa igra Frančiškovi otroci gredo v Assisi, za katero je besedilo napisala Alenka Liebhart; zaigrali so jo tudi mladi in otroci iz Škofje Loke in Štepanje vasi v Ljubljani.

Zbrane na Brezjah je po maši zelo navdušila igra Frančiškovi otroci gredo v Assisi. FOTO: Jožef Pavlič

Pred mašo je molitev serafinskega rožnega venca vodilo bratstvo FSR z Brezij.

Pred koncem dneva, posvečenega sv. Frančišku Asiškemu, iz dna srca zapete pesmi redovnikov in redovnic, posvečene »asiškemu ubožcu«, so potrdile, kako blizu jim je ta svetnik, Božji ljubljenec in častilec tudi s pesmijo.

V igri so prikazali tudi odhod z zemlje h Gospodu brata Frančiška. FOTO: Jožef Pavlič

Vsi, ki so bili tega dne na Brezjah, so začutili, kako velik in blagoslovljen je bil ta dan, bogoslužno spominjanje 800. obletnice smrti sv. Frančiška Asiškega. Marsikoga je tako nagovoril, da se bo v prihodnje pridružil veliki Frančiškovi družini.

Še nekaj fotografij Jožefa Pavliča z Brezij si oglejte v spodnji fotogaleriji.

1/6