V galeriji Družina so predstavili prevod jeruzalemske izdaje Svetega pisma: modrostne in preroške knjige. Knjiga je izšla v sodelovanju Slovenske škofovske konference, Teološke fakultete in založbe Družina.

Tri leta po izidu knjige Sveto pismo: Nova zaveza in Psalmi je skupina prevajalcev, lektorjev in drugih sodelavcev pripravila komentiran prevod prvega dela Stare zaveze z naslovom Sveto pismo: modrostne in preroške knjige.





Direktor Rode: »Nov korak v dolgem in zahtevnem projektu«

»Knjiga je nov korak v dolgem in zahtevnem projektu celotnega prevoda jeruzalemske izdaje Svetega pisma, ki se je pričel leta 2006 in se bo predvidoma zaključil leta 2016,« je na današnji opoldanski tiskovni konferenci povedal direktor založbe Družina Tone Rode. »V letu 2010 smo predstavili prevod Nove zaveze in psalmov in velja omeniti, da je v tistem letu knjiga prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo v okviru slovenskega knjižnega sejma. V letu 2013 pa s ponosom predstavljamo modrostne in preroške knjige Stare zaveze. Kot smo založba ponosni, da smo del tega projekta in da smo našli resnično kreativne in pozitivne načine, kako lahko tri inštitucije slovenske Cerkve sodelujejo. Dobro smo sodelovali in sproti reševali zapreke na poti. Zato se veselimo, da je projekt že prešel v zadnjo fazo, saj bomo čez nekaj let Slovenci dobili nov prevod celotnega Svetega pisma.«

Dekan p. Gostečnik: »Delate orjaško delo!«

Da je ponosen na nosilca projekta, profesorja na Teološki fakulteti Jožeta Krašovca, je dejal dekan Teološke fakultete Christian Gostečnik. »Delate orjaško delo, ki ga mi najbrž niti ne slutimo, kako globoko je – ne le, da ste zelo sakralno usmerjeni ljudje, se pravi, da imate izjemen čut za sakralnost, imate tudi izjemen čut za globino in ste inteligentni do take mere, da zmorete tudi druge kulture integrirati v to našo miselnost.« Znanje jezika ne pomeni le, da se naučiš nove slovnice, da se naučiš novih besed, da se naučiš novega slovarja, da integriraš nov besednjak v svoje znanje, je poudaril p. Gostečnik, ampak da osvojiš novo kulturo. »Ekipa, ki jo je Krašovec zbral ob sebi, je ekipa, ki je zmožna te nove kulturne širine. Zbrati dobro ekipo je vedno največja modrost, kot pravi tudi modrostna knjiga. Preroško pa je, da jih znaš usmerit.« Poudaril je še, da prevod Svetega pisma zahteva intelektualni naboj, izjemno širino, poznavanje kulture in jezika, pa tudi izjemno resnost in vztrajnost. »Vsak prevod je dialog s sodobnostjo, vsak prevod je dialog s sodobno kulturo,« je še dejal Gostečnik in se zahvalil prevajalcem »za neverjetno globoko znanstveno pridobitev za fakulteto in ves slovenski narod«.

Krašovec: »Jeruzalemska Biblija je najbolj razširjena izdaja na svetu«

Tudi Jože Krašovec, nosilec projekta, je na začetku izpostavil dobro sodelovanje treh ustanov: projekt poteka pod pokroviteljstvom Slovenske škofovske konference, strokovni nosilec je Teološka fakulteta, Družina je sozaložnik.

Krašovec je dejal, da spadamo med zadnje narode v Srednji Evropi, ki dobivajo prevod jeruzalemske izdaje Svetega pisma. »Slovenski standardni prevod smo pripravljali od leta 1980 do 1996, to je sorazmerno dolgo obdobje. Takrat smo se vsi učili tega zahtevnega dela. Vsi, ki smo bili v stroki, smo se morali vživljati. Kot se je pred desetletji izrazil Sovre o prevajanju grških tekstov: za začetek prevajanja Homerja rabiš deset let priprave.« Da je to realna ocena, je poudaril Krašovec in da navadno na koncu tako zahtevnih projektov sodelujoči ugotovijo, da so šele na začetku. »Ko si na koncu, šele začneš.« Mislim, da smo se vsi ogromno naučili, priprava Jeruzalemske Biblije je nadaljevanje prejšnjega projekta in je logičen odgovor na tedanje razmere v Evropi. Jeruzalemska Biblija je najbolj razširjena izdaja na svetu, obstaja v različnih jezikih, mi se opiramo na francosko izdajo, ki so jo revizirali leta 2000.«

Posebna pozornost posvečena lepoti svetopisemskih besedil

»Temeljno vodilo novega prevoda je zvestoba v razmerju do hebrejskega, aramejskega in grškega izvirnika, upoštevanje sloga izvirnega besedila in ustaljene tradicije v slovenski duhovni kulturi,« je zapisal Krašovec in naštel šest osnovnih načel prevoda svetopisemskega besedila: Večja točnost prevoda na splošno; povečano upoštevanje svetopisemskih literarnih vrst, sloga in retorike; popolno poenotenje stalnih besednih zvez in citatov iz Stare zaveze v Novi zavezi; popolno poenotenje besedišča tehnične narave; relativno poenotenje besedišča teološke narave; dosledna standardizacija lastnih imen.

»Posebna pozornost je posvečena bogastvu in lepoti svetopisemskih literarnih struktur, sloga in retorike. Besedišče tehnične narave je poenoteno za glasbila, daritve, mere, denarne enote, koledar in praznike. Že nekaj časa obstaja dvom glede nekaterih slovenskih izrazov, kakor je na primer beseda »pošten«, ki zagotovo ni primerna in smo jo v novem prevodu morali izločiti. Ponovno smo odprli možnosti za rabo besede »zveličanje« itd.« Krašovec je na tiskovni konferenci še dejal, da so posebnega pomena predvsem daljše sintetične opombe, ki so poseben razlog za uporabnost in popularnost Jeruzalemske Biblije.

s. Snežna: »Hvaležnost prejšnjim rodovom prevajalcev«

»Projekt je pravzaprav nadaljevanje vse dosedanje tradicije prevajanja,« je dejala s. Snežno Večko, ki je prevedla Izaijevo knjigo. »Pri jeruzalemski Bibliji smo upoštevali, kar smo storili v standardnem prevodu, ta je upošteval prejšnje. Pri vsakem prevodu smo se s čustvi in držo poglabljali v sporočilo in resnično skušali okusiti misel in slog misli.« Da jo preveva misel hvaležnosti za vse dosedanje prevode, je dejala s. Snežna in da bodo prihodnje generacije prevajalcev s tem prevodom dobile močno osnovo, saj »smo mi dobili priložnosti, da smo v tem obdobju okušali, primerjali in skušali izboljšati prejšnji prevod.«

Palmisano: »Prevajanje je iskanje«

»Prevajanje je iskanje. Iskanje pa je zaveza, da gre vedno za neko nedokončano delo, nezaključeno delo in zato ponižnost,« je dejala Camila Maria Palmisano, ki je prevedla Knjigo modrosti in Siraha. »Prevesti knjige Svetega pisma pomeni, da gre za božjo besedo, ki izhaja iz Boga in na Boga kaže. Modrostna literatura izraža lepoto in lepota je izraz Boga, izhaja iz Boga in kaže na Boga.« Povedala je, da je imela pred seboj prevod Otmarja Črnilogarja, »ki je imel izjemen občutek za lepo pesniško besedo«. Vsak prevod kaže na trud, je sklenila Palmisanova, da želijo prevajalci posredovati božjo besedo.

p. Holc: »Čudim se vprašanju, zakaj še en prevod«

Na vprašanje, kdaj ob rednem profesorskem delu in drugih obveznostih še prevajajo, je odgovoril p. Milan Holc, ki je prevedel Pregovore, Daniela in male preroke. »Imel sem profesorja, ki je vedno ponavljal: če hočete kaj ustvariti morate delati, ko drugi spijo. Tudi vnuk modrega Siraha piše, da je delal ponoči.« da ga je več ljudi, predvsem duhovnikov, spraševalo, zakaj še en prevod Svetega pisma in da so se nad tem skoraj pohujševali. »Čudim se takim vprašanjem,« je dejal p. Holc in izpostavil Italijo, ki je v enem letu dobila tri različne prevode Svetega pisma. »Papež in vse cerkvene konstitucije priporočajo in naročajo, naj si narodi oskrbijo nove prevode.« p. Holc je še dejal, da vsakega prevajalca žene želja, da bi naredil dober prevod, a po njegovem, »tudi najboljši prevod je še vedno slab prevod. Naša želja je, da se božja beseda – kajti za božjo govorico gre – približa ali se naredi najboljše. Prav je, da se Slovenija pridružuje velikim narodom, ki že imajo jeruzalemski prevod in mislim, da je to bogastvo ne samo za Sveto pismo, ampak za celotno kulturo, za Slovenijo, za naš prostor.«