Papež pošilja svojega predstavnika, Juda, pariškega kardinala Jeana-Marie Lustigerja.

»Ko me je papež prosil, da bi ga zastopal v Auschwitzu, sem razmišljal samo trideset sekund, potem pa sem mu rekel da: ‘Sicer mi je zelo težko, vendar sprejmem.’’« Kot je pojasnil na tiskovni konferenci na sedežu pariške nadškofije, je poslanstvo sprejel samo zato, ker ga je za to prosil papež. Jean-Marie Lustiger je po rodu Jud, ki se je kot trinajstletni deček med 2. svetovno vojno spreobrnil, pozneje pa postal duhovnik in leta 1983 pariški nadškof. Znotraj katoliške Cerkve predstavlja pomemben most v dialogu med judi in kristjani, revija Time pa ga je celo uvrstila v ožji izbor kardinalov za možnega prihodnjega papeža.

Do sedaj je samo enkrat obiskal to taborišče in potem nikoli več. Na tem žalostnem kraju so leta 1943 nacisti ubili njegovo mater in še kakšnih štirideset članov širše družine. Ko ga je papež prosil in poslal na ta kraj, je bila njegova izpoved pred odhodom precej intimna in polna spominov na hudo trpljenje pred drugo svetovno vojno in med njo: »Vedel sem veliko stvari, še posebej, ker so mojo mater odpeljali v Drancy (taborišče v Franciji, kjer so zbirali Jude in jih potem odpeljali na Poljsko, o.p. U. U.). Od tam nam je na skrivaj pošiljala pisma, v katerih pravi, ‘otroci moji, nikomur ne zaupajte, vse vas bodo pobili’.« Že leta 1936 je lahko spoznal, kaj pomeni nacizem. Desetletnega dečka je oče poslal v Nemčijo, da bi se dobro naučil nemško. Z izmišljenim imenom je živel pri nemški protinacistični družini in lepega dne postal del nacistične mladine, nosil njihovo uniformo in ne da bi se zavedal, kdo je on sam, skupaj z drugimi kričal: »Ubijmo vse Jude!« Zato so mu bila nekaj let pozneje materina pisma iz taborišča še toliko bolj jasna in nedvoumna.

Svoj letošnji obisk Auschwitza občuti kot posebno poslanstvo: »Kajti holokavst ne zadeva le Judov in nacističnih rabljev. Holokavst je vprašanje, ki zadeva vse nas, ker nam kaže, kam nas lahko pripelje noro razmišljanje, ki uzakoni množične poboje z najbolj modernimi tehnikami, zavitimi v laži.« Letošnja obletnica je morda zadnja, ki se je bodo žrtve lahko množično udeležile. To pomeni, da se bo spomin, ki trenutno še živi, kmalu premaknil v zgodovino. V svojem govoru poudari, da je spomin na te dogodke treba ohranjati, kajti ni mogoče trditi, da se Auschwitz ne more nikoli več zgoditi. Tako so namreč ljudje razmišljali takoj po prvi svetovni vojni, ki je nekaj časa veljala za tehnološko najbolj napredno v množičnem uničevanju. Toda sledila je druga, tehnološko še bolj izpopolnjena vojna. Prav zato izpostavi Lustiger: »Vse je mogoče. Vse se lahko znova zgodi.« In prav zaradi tega je nujno potrebno ohranjati, potrjevati, izražati in preverjati zgodovinsko resnico.

V čem je pravzaprav bistvo problema pri holokavstu? Ne gre toliko za razširjenost zločina samega na sebi kot za miselnost, ki temelji na popolnem omalovaževanju človeka in njegove transcendence, ki predstavlja samo bit človeka. Za naciste so bili Judje neljudje, niti ne ljudje nižje vrste, za kar so pojmovali Poljake in Slovane. Auschwitz je absolutno zlo, dodaja kardinal, neizrekljivo zlo, ki ga nekateri sploh ne bi želeli imenovati. In prav tam se jasno pokaže sodobnemu človeku, da zlo, ki se vedno znova pojavlja, tepta človeka samega. Holokavst ni samo zločin proti človeštvu, ampak je tudi zločin človeštva. Na koncu odgovarja na vprašanje, zakaj je holokavst najbolj doletel Jude. Njegov odgovor je odločen: »Zato, ker so Judje ljudstvo desetih zapovedi, na katerih temelji vsaka deklaracija o človekovih pravicah. Gorje torej, če bi bili strpni do nacističnih laži in stalinističnih čistk.« Mladi morajo po njegovem mnenju vedeti, kam vodi norost tistega, ki je prepričan, da lahko naredi vse, da lahko razčloveči človeka. Kardinal navaja Dostojevskega: »Če ni Boga, je vse mogoče.«

Na tiskovni konferenci je izrazil tudi prepričanje, da ima spominska slovesnost 27. januarja v Auschwitzu posebno vlogo v dialogu med judi in kristjani. Še posebej je spomnil na papeško okrožnico Nostra Aetate, ki je začrtala pot k dialogu med verstvoma, in na papeža Janeza Pavla II., ki se vseskozi trudi za ta dialog. Okrožnica presega dosedanje korake k spravi med posameznimi narodi v Evropi po drugi svetovni vojni. Kardinal je poudaril, da je bistvo te sprave v »pristnosti krščanskega verovanja, na kar še posebej opozarja tudi Janez Pavel II.«.