Življenje je dragocen dar, zapisano pričevanje pa kot zahvala zanj.

Da le pot vodi naprej!

Novica o raku vedno preseneti. »Ko Bog dopusti preizkušnjo, da človeku tudi paket milosti, da jo lahko nosi,« je pred leti v pogovoru rekel p. Polikarp. To potrjuje tudi Mojčina izkušnja: »Čeprav je bilo dramatično, sem ostala mirna in čutila Božjo bližino. Nisem se sekirala na zalogo. Živela sem vsak dan posebej.« Tudi v najtežjih trenutkih, pa ji je kot svetilnik razsvetljevala pot naprej Božja beseda, v soočenju z lastno nemočjo pa krepili zakramenti.

FOTO: Tatjana Splichal

Ko je bila cele dneve doma, so privrela na dan tudi vprašanja odpuščanja in krivde. »Sem si to sama zakuhala? So krivi drugi? V končni fazi pa ni bistveno, kdo je kaj zakrivil. Da le pot vodi naprej!« In dano ji je bilo, da je odpustila sebi in tudi zdravnikom v začetnem iskanju ter odkrivanju bolezni. »Spomnim se, da sem prišla do točke, ko mi je bilo jasno, da če ne bom odpustila, temveč razčiščevala in iskala krivca, bom za to porabila vse moči, ki so mi še preostale. Odločila sem se slediti poti, ki prinaša življenje in to je pot odpuščanja z Božjo pomočjo sebi in drugim. Iz svojih moči ne moreš odpustiti, kot tudi ljubezni ne moreš živeti iz svoje moči.«

Vse kar ostane, je ljubezen 

»Če Bog nekaj odpre, nihče ne more več zapreti. On daje navdihe in mi sledimo. Moje sedanje življenje je kljub hitrosti današnjega časa prepleteno z Božjo besedo, ki me nagovarja in vodi. Vsak nov dan mi je nov izziv v odkrivanju lepega in dobrega. Na primer, ko se peljem v službo in domov ter opazim grafit: 'Vse kar ostane, je ljubezen', me to spomni na tisto kar je bistveno v življenju.« In s hvaležnostjo stopa novim izzivom naproti.

Če Bog nekaj odpre, nihče ne more več zapreti.

Pričevanje lahko v celoti preberete na straneh tiskane velikonočne Družine.