Zapri
Iskanje

Moje druženje s karmelom

Za vas piše:
Maja Bitenc
Objava: 13. 07. 2020 / 11:03
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.07.2020 / 11:13
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Moje druženje s karmelom

Moje druženje s karmelom
V karmelu najdem globino, ki mi pomaga k ravnovesju v aktivnem življenju žene, mame in zaposlene.

Fotografija je ilustrativna. Foto: Jože Potrpin



Verjetno sem že prej slišala o znanih predstavnikih karmelskega reda, jasen spomin na bližnje srečanje s karmelskim duhom pa sega v tretji letnik študija, ko sem se pri slovenistični seminarski nalogi o literaturi in mistiki skupaj s sv. Janezom od Križa in njegovo poezijo vzpenjala na goro Karmel. Tisto leto sem ob vseh študijskih in obštudijskih izzivih, predvsem pa ob zahtevnem mladostniškem razločevanju lastne poklicanosti preživljala težko obdobje in pogosto pogrešala mir. V ljubljanskem stanovanju, polnem stanovalk in obiskovalcev, živahnem in pogosto hrupnem, je bila ena od sostanovalk Jerca. Bežno sva se poznali že od prej, s škofijske gimnazije. Delovala mi je mirno in milo, zaradi bolečin v hrbtu je spala na trdi podlagi, brez jogija, študirala je filozofijo in pedagogiko, večkrat sva skupaj kaj skuhali in se pogovarjali o svojih iskanjih.

»Bog porabi vse, kar mu damo«

Kasneje, ko sem že poročena živela na Dolenjskem, sem slišala, da je vstopila v karmeličanski samostan na Dolenjskem, in nekoč v Družini prebrala, da je naredila prve zaobljube. Prvič sem jo obiskala skupaj s tretjerojencem v času porodniškega dopusta – takrat sem žarela v veselju, srečna in izpolnjena kot ženska, žena, mama in raziskovalka na porodniškem dopustu. Jerca mi je v pogovoru z veliko gotovostjo zatrdila, kolikšen pomen je imelo moje pričevanje v študentskem letu sobivanja za njeno življenjsko pot. Kar pretresena sem bila ob spoznanju, da je tisto moje trpeče leto imelo tak smisel. Kot je rekla: »Bog porabi vse, kar mu damo na razpolago.« Po srečanju sva si začeli dopisovati. Nekajkrat na leto romajo pisma med Mirno Pečjo in Mleščevim, njena večkrat napisana na roko kot na računalnik, moja večkrat na računalnik kot na roko. O vseh odtenkih, ki jih piše življenje, svetlih in temnih, toplih in hladnih. O Bogu, o nama, o bolj in manj bližnjih, o stiskah, rojevanju in umiranju, o ljubezni. Večkrat se vračam k njenim besedilom, ki so poleg moževih pisem in otroških (po fantovsko kratkih) zapisov zame najbolj dragocena pošta, ki jo prejmem. Večkrat tudi v komunikaciji z drugimi navedem kakšno njeno misel. Tudi ona je že nekajkrat zapisala, da si moje zapise jemlje za duhovno branje in da jih po cvetkah posreduje tudi sestram. »Vse jih gane, tudi do solz,« pravi in dodaja, da čuti, kako zelo ji na redovni poti pomaga biti v živem stiku z realnostjo zakona in družine.

Vonj po miru in Božji bližini

Tudi na obisk v karmel sem se v teh letih odpravila večkrat, v različnih obdobjih, razpoloženjih in zasedbah. Že nekaj mesecev po prvem obisku, ko so se dogajali pretresi na različnih področjih mojega osebnega in profesionalnega življenja in sem klecala pod težo bremen, sem prejela škapulir, čez nekaj mesecev pa se vrnila, takrat na robu svojih moči. Tam sem bila z dvema sinovoma in prijateljico na svečnico leta 2013, ko je Jerca izrekla večni »da« Gospodu in življenju v tamkajšnjem samostanu. Šla sem k maši s četrtorojencem, ko so sestre gostile relikvije sv. Terezije, 500 let staro kost stopala te prve cerkvene učiteljice. V samostan smo poslali kip Marije, ki razvezuje vozle, da so redovnice molile ob njem in se vključile v molitveno verigo naše župnije, v kateri Romarica sedaj obiskuje domove in srca. Karmel in prijateljico smo obiskali tudi kot družina. Prav zanimivo je, kako otroci radi gredo in kako za naše razmere umirjeno v relativno majhnem prostoru govorilnice preživimo uro ali dve. Srečanja odmevajo v meni, v moj vsakdan se iz samostana širi vonj po miru in Božji bližini.


Foto: Tatjana Splichal


Jerca je opremila našo steno svetnikov z več relikvijami, predvsem karmeličank, ki nas spremljajo s svojo navzočnostjo. Čutim, da po karmelskem redu tudi mi prejemamo veliko milosti. V knjigah sem srečala njene redovne sestre, se čudila modrosti sv. Edith Stein, spoznavala malo pot sv. Terezije Deteta Jezusa, pridobivala uvid v realnost in svetost zakonskega in družinskega življenja zakoncev Martin, okušala duhovne globine s sv. Terezijo Veliko. Tudi otroci so na duhovnih vajah v Kanjem Dolu spoznavali sv. Mirjam iz Abelina, Malo Arabko, ki nas je vse učila, naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo.

Velja le popolna izročitev

Življenje karmeličanke v kontemplativni ženski skupnosti je navzven zelo drugačno od življenja žene in mame v veliki družini. Jerca s sedmimi, po smrti matere Agneze šestimi odraslimi ženskami v zaprtem samostanu, jaz s šestimi fanti – možem in petimi sinovi, od nedavnega tudi s hčerko, v družinskem domu in širnem svetu. Pa vendar: pogosto doživljam, tako ob branju besedil drugih karmeličank kot ob stikih z Jerco, da so kljub tako različnim življenjskim okoliščinam temeljna življenjska vprašanja, izzivi in preizkušnje bivanja, odnosov in vere v resnici zelo podobni. Pogosto se v komunikaciji s temi ženskami oblikujejo odgovori na moja iskanja, večkrat dobim pravo besedo ob pravem času. Njihova življenja in besede mi razjasnjujejo misli in duha in me usmerjajo k resničnemu in bistvenemu, k »unum neccesarium« – temu, kar je edino potrebno. V karmelu najdem globino, ki je drugod zlepa ne in ki mi pomaga k ravnovesju v aktivnem življenju žene, mame in zaposlene. Čutim, da so sestre res srce Cerkve, srce človeštva, in se zahvaljujem za to pričevanje, za njihov velik življenjski dar. Pomirja me, da želijo in imajo čas moliti ter sebe, nas, vse, ki jim jih priporočamo, in ves svet izročati Gospodu. Naši stiki me utrjujejo v zavedanju, kako smo drug drugemu dragoceni in potrebni, kako se naša poslanstva dopolnjujejo, kako drug drugemu lahko pomagamo živeti svojo poklicanost, kako smo res udi istega telesa in kako nas prežema isti Duh.
Skupaj potujemo po poti vere, včasih kot Peter na viharnem morju. Ko se zdi, da je situacija brezizhodna, pa se približa Jezus: »Bodite pogumni. Jaz sem. Ne bojte se!« In bojujemo boj, kot pravi Jerca: »od usmerjenosti v vihar, okoliščine okoli mene v odprtost za Gospoda, za njegovo Besedo in njegov križ. Morje – srce se umiri takrat, ko me Gospod prav v teh okoliščinah nauči ljubiti. Jaz in moji sklepi so toliko kot nič, velja le popolna izročitev Njemu. Manj ko razumem in razmišljam, bolj lahko ljubim.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh