Zapri
Iskanje

Moje solze tečejo zmerno

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 29. 09. 2021 / 10:11
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 29.09.2021 / 10:14
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Moje solze tečejo zmerno

Moje solze tečejo zmerno
Dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.
Šestnajst let vladanja Angele Merkel v Nemčiji se približuje koncu. Ker volivci kart na volitvah niso razdelili preveč jasno, ga bodo koalicijska pogajanja morda podaljšala še za kak mesec.

Človek si ne more kaj, da mu ne bi bilo vsaj malo nelagodno ob vseh hvalnicah in skoraj hagiografskih vložkih, s katerimi mediji v njeni domovini in po svetu spremljajo kanclerkin odhod. Marsikaj nas spomni celo na tisto, kar smo nekoč prebirali o odhodu s sveta vladarjev naših dežel, Franca Jožefa, kralja Aleksandra, maršala Tita.

Moje solze tečejo ob tem zelo zmerno. Res je, Angela Merkel je nemško barko krmarila enako dolgo kot njen nekdanji mentor Helmut Kohl in dlje kot prvi kancler zahodnonemške države Konrad Adenauer. 

A če bomo prvega vedno povezovali z nemško združitvijo in drugega z (zahodno)evropskim povezovanjem in z nemškim gospodarskim čudežem, je vsaj trenutno težko povedati, v čem naj bi bila velika dediščina njune trdožive naslednice. Mogoče ima prav sarajevski pisatelj Miljenko Jergović, ki je nekoč zapisal, da je bila njena politika odprtih meja iz leta 2015 hkrati njena največja napaka in njeno najbolj plemenito dejanje. 

Vsekakor je Merklovo tako rekoč čez noč spremenila iz neusmiljene grobarke Grčije v veliki svetilnik »naprednega dela človeštva«.

Vendar je bilo njeno ravnanje poleti pred šestimi leti v skladu z njeno siceršnjo potjo. Vsaj tisto, po kateri je hodila od leta 2011. Takrat jo je na smrt prestrašila nesreča v japonski jedrski elektrarni Fukušima in je bliskovito spremenila politiko svoje stranke do jedrske energije. 

Poslej je bilo njeno delovanje eno samo prisluškovanje pihljanju vetra javnega mnenja, ki mu je bila pripravljena žrtvovati še tako sveto načelo. V zadnjem desetletju je bila Angela Merkel prava velika duhovnica nekakšnega mehkega populizma.

Z vestnim sledenjem muham javnosti je kanclerka pri številnih Nemcih ustvarila vtis zlate dobe, za katero v teh dneh žalujejo. Svojo stranko je po drugi strani vodila z železno roko in skozi leta odstranila skoraj vse relevantne moške tekmece z zahoda države, predvsem tiste, ki so zastopali poudarjeno konservativne poglede. 

V njeni senci je nekako preživel le veteran Wolfgang Schäuble. V isti senci je svoja najboljša leta potratila tudi Ursula von der Leyen. Ko je dosegla politični bruseljski zenit, je od njenih nekdanjih obetov ostalo bolj malo.

Vešče obračanje po trenutnem vetru in mehki populizem sta krščansko demokracijo v Nemčiji vsebinsko precej izsušili. Pandemija je krizo začasno potisnila v ozadje, seveda pa je ni mogla preseči. 

Toda bila je priložnost za Merklovo, da pokaže svoje mojstrstvo. Ko je bilo treba, se je pač odpravila v trgovino po toaletni papir in se volivcem zjokala na rami, preden jim je naložila enako drakonske omejitve kot številni drugi politiki po svetu.

Pred slovesom od položaja je dolgoletna kanclerka prizadevno skrbela še, da bi nemški konservativci sledili geslu »po Merklovi Merklova«. Njena ne pretirano karizmatična naslednika na čelu stranke, od katerih je eden na koncu postal kanclerski kandidat, sta prispevala pomemben kamenček k mozaiku zgodovinskega poraza krščanskih demokratov. 

A ta gre vendarle v prvi vrsti na rovaš (pre)dolge »mamičine« vladavine. Onkraj hvalnic namreč še vedno tli globoka idejna praznina nemških in zahodnoevropskih konservativcev, ki jo Slovenci morda najbolj občutimo v njihovem čudaškem odčitavanju razmer na evropskem vzhodu, kakršnega si takrat, ko je Merklova postala kanclerka, pač nismo mogli predstavljati.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (40/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh