Postaje križevega pota v naravi. Foto: Oton Naglost

V postnem času premišljujemo o pomenu Jezusovega trpljenja. Opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko ljudska pobožnost križevega pota. Božja mati Marija je pogosto prehodila pot trpljenja svojega sina. Marija naj bi bila torej začetnica pobožnosti križevega pota.

Križev pot običajno molimo v postnem času ob petkih, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. V Sloveniji je navada, da ga verniki molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer hodijo od postaje do postaje, nosijo križ in premišljujejo ključne trenutke človeškega odrešenja. Najbolj znana uprizoritev križevega pota v Sloveniji je škofjeloški pasijon.

Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!« Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.«

Preizkušnje lažje premagujemo, če verujemo da nas Bog sprejema

Molitev križevega pota je oblikovno in vsebinsko prepuščena ustvarjalnosti posameznikov ali skupine. V trnovski cerkvi razmišljanja tudi letos pripravlja Milica Šturm. V nagovoru ob začetku križevega pota, ki bo v petek, 16. februarja, ob 18.30 v trnovski cerkvi, meni, da preizkušnje lažje premagujemo, »če trdno verujemo, da smo božji otroci in da nas Bog, naš Praoče sprejema razprtih rok ter z odprtim srcem, brezpogojno ljubi takšne, kot smo, vsakega posebej v vsej njegovi neponovljivosti, različnosti, enkratnosti, včasih celo grešnosti. Zato nam skozi naše zatemnjeno nebo vedno znova pošilja svetlo mavrico upanja.

Na svoje lastne oči se lahko prepričamo, da za vsakim dežjem posije sonce in da nobena noč ni tako temna, da je ne bi razsvetlila vsaj kakšna zvezdica. S posebno milostjo naklonjeno
bedi nad nami vsemi.«

V nadaljevanju pa Milica Šturm razmišlja o ljubezni do domovine. »Naša domovina niso samo gore, reke, gozdovi, polja in morje. Naša domovina smo mi vsi s svojimi vrlinami, napakami, željami in hrepenenji. Ne bojmo se je ljubiti! Ne dopustimo da bi bila dvomljivega moralnega slovesa in bi zasmehovala vsakega, ki bi jo iskreno ljubil.«

Svoj nagovor sklene z mislijo, naj si prizadevajmo in se trudimo, »da bodo tudi naši prihodnji rodovi ponosni na nas, saj bodo živeli v miru, zadovoljstvu in ustvarjalno z Božjim blagoslovom.«

Vabljeni k molitvi križevega pota in razmišljanju ob Kristusovem trpljenju. V Družini pa si oglejte, kako si je postaje letos zamislil koroški umetnik Karl Vouk, ki je tudi osebnost tedna.