Zapri
Iskanje

Molimo za predsednika Bidna

Za vas piše:
Mojca M. Štefanič
Objava: 21. 01. 2021 / 16:23
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.01.2021 / 11:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Molimo za predsednika Bidna

Molimo za predsednika Bidna
Novi ameriški predsednik in prelomna točka za katoličane.

FOTO: Vatican Media

Joe Biden je včeraj prisegel kot 46. predsednik Združenih držav Amerike. Človek, ki ga mediji opisujejo kot »drugega katoliškega predsednika ZDA« za Johnom F. Kennedyjem, sicer ne skriva svojih stališč glede splava, zakonske zveze in istospolne usmerjenosti, ki niso v skladu s katoliškim naukom.

George Weigel, ameriški katoliški pisec in politični analitik, v prispevku za spletni portal First Things piše, kako je prva dolžnost katoličanov, ki svoj nauk jemljejo resno, da svojemu bratu v Kristusu, predsedniku Bidnu, v molitvi izkažejo krščansko solidarnost. Molili naj bi za njegovo zdravje, moč in pogum, predvsem pa za dar, ki si ga je od Boga izprosil Salomon: dar modrosti pri vodenju. Molili naj bi tudi za to, da bi se novi predsednik še globlje spreobrnil h Kristusu. Solidarnost v molitvi je, piše Weigel, prva dolžnost ameriških katoličanov do novega predsednika, saj je molitev temelj katoliške vere.

Nedvomno pa umestitev Bidna, drugega moža na položaju ameriškega predsednika, krščenega v katoliški veri, za ameriške katoličane, ki si prizadevajo za občestvo Jezusovih učencev s skupnim poslanstvom, pomeni prelomno točko.

Če bi udejanjil vse predvolilne obljube na področju zdravstva, glede kontracepcije, splava in evtanazije, če bi ogrozil versko svobodo z razveljavitvijo zveznega pravilnika, ki katoliškim zdravstvenim delavcem dopušča ugovor vesti, potem bi Biden kot predsednik dokazal, da ni v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo, saj bi namerno dopuščal dejanja, ki jih evangelij in cerkveni nauk imenujeta moralno zlo in krivice.

Kot piše Weigel, je učinkovito pričevanje katoliške vere v javnem življenju v rokah katoliških laikov in po njegovem mnenju je to tudi prva dolžnost vsakega katoličana. Katoliški laiki naj bi bili sol in luč družbe, vključno s politiko. Katoliški laiki so s krstom obvezani, da delujejo kot misijonarji, pa naj bo to pri izpolnjevanju državljanskih dolžnosti ali na položaju javnih uradnikov. Noben katoličan ni oproščen svoje vloge odgovornega državljana.

Poleg tega, je prepričan Weigel, noben katoličan ne bi smel trditi, da evangeljski resnici o pravici do življenja in verske svobode nista merodajni pri oddaji njegovega volilnega glasu ali pri njegovem delovanju. Odgovornosti, ki nam je dana s krstom, in moralnih resnic, ki jih razumsko priznavamo, ne moremo pustiti na pragu ustanove, v katero vstopamo z določeno funkcijo: seveda tudi ne na pragu Bele hiše.

Edinstvena odgovornost škofov pa je, piše Weigel, da pred Kristusom ohranjajo zakramentalno celovitost Cerkve. Ta škofovska dolžnost ni zgolj notranje cerkveno vprašanje; njeno udejanjanje resno vpliva na celotno družbo. Če ameriški škofje ne bi ohranili t.i. »evharistične povezanosti« Cerkve, bi javnosti sporočali, da Cerkev ne misli resno glede teže določenih spornih političnih vprašanj. Kar bi močno otežilo delo katoliških laikov v javnih razpravah, volilni politiki in vodenju.

Žal, ugotavlja Weigel, so bila tovrstna znamenja neresnosti v zadnjih desetletjih razmeroma pogosta: ko recimo škofje niso zagotovili »evharistične povezanosti« in se niso dovolj jasno opredelili, ali osebe na javnih položajih, ki zavestno delujejo neskladno s katoliškim naukom, smejo prejemati sveto obhajilo.

Odgovornost laikov za pričevanje katoliške vere v javnem življenju in odgovornost škofov za evharistično celovitost Cerkve sta med seboj tesno prepleteni. Škofje in katoliški laiki so se skupaj znašli na prelomni točki.

Nalaganje
Nazaj na vrh